Janković je zmagal z 28,55 % glasov. Tolažim se s tem, da zanj ni glasovalo kar 71,45 % ljudi – kar pa je velikanska večina. Ali z drugimi besedami: proti Jankoviću je bilo 799.154 ljudi (pa še kakšnega bi se našlo).
Pravi zmagovalec teh volitev je nekakšen predsmučar, ki sploh ni bil v uradni konkurenci, ampak je le stestiral progo, ali so vratca pravilno postavljena in sneg dovolj trd: Milan Kučan.
Dvaindvajsetega oktobra je Kučan v intervjuju za Večer povedal, da se je po nezaupnici Pahorju na lastno željo sestal s predsednikom SD in mu povedal, da se mu ne zdi prav, da gre stranka na volitve pod njegovim vodstvom in da pri tem tudi sam kandidira za mandatarja, saj da je tako v parlamentu kot v javnosti izgubil zaupanje.
To pa je bil tudi razlog, je še pojasnil, da je podprl Jankovića.
Mesec in pol pozneje oziroma tri dni po volitvah pa je za taisti Večer – ki ga Kučan očitno uporablja kot platformo za izjavljanje, ker pač ni na Tviterju – rekel, da SD “ne more odbiti” (beri: “ne može da odbije”, se pravi ne more zavrniti) Jankovićevega vabila za vstop v koalicijo in “si umiti rok nad situacijo v nastalih razmerah v državi”.
Na kaj me že to spominja? Ah, saj res, Boter: “Dobil bo ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti,” pravi don Corleone.
Z drugimi besedami to pomeni, da je Kučan prepričan, da Pahor ni dober za kaj drugega kot za podporo njegovemu favoritu v smislu seštevanja glasov v Državnem zboru. Nekdanjem predsedniku ni dovolj, da je tako rekoč odločil volitve, zdaj bi rad še sestavil koalicijo.
Še več! Pahorjeva začetna skepsa do vstopa SD v koalicijo z Jankovićem je bila za Kučana signal, da mora poseči v dogajanje s svojo avtoriteto in nahujskati zdravo jedro SD, da se upre svojemu malovrednemu in dezorientiranemu predsedniku stranke.
In res so se takoj oglasili Lukšič, Pečanova in Luka Juri s podpornimi izjavami glede sodelovanja v koaliciji in z zasilno vljudnostjo zakrinkanimi namigi, da bi bilo treba zamenjati vodstvo stranke.
Ne vem, za koga ali kaj se ti trije imajo, toda njihove ideje pričajo o tem, da so zelo samovšečni ali pa vsaj naivni. Dejstvo je namreč, da SD brez Pahorja ne bi bilo. Že zdavnaj, kaj šele zdaj ali celo na naslednjih volitvah.
Lukšičeva pripomba, da “Pahor poskuša ustvariti napačen vtis”, da se je SD dvignila s treh odstotkov na deset, čeprav je v resnici padla s tridesetih na deset, je matematično sicer točna, dejansko pa popolnoma brezglava in lahkomiselna.
Za božjo voljo, SD brez Pahorja na teh volitvah sploh ne bi prišla v parlament! Ne rečem, da bi mu morali biti do smrti hvaležni, da jim je to sploh omogočil. Toda ali nimajo vsaj toliko občutka za realnost, da ne vidijo, da v tem trenutku nimajo druge izbire razen Pahorja?
Naj kar naredijo puč proti Pahorju na naslednjem kongresu in nastavijo na čelo Lukšiča ali celo ta malega Jurija – ne morem si kaj, ampak mene spominja na Dominika S. Černjaka –, pa bodo videli: leta 2015 (ali še prej, če je Janša dober šlogar) bodo tako kot letos LDS in Zares dobili po sto, stodvajset glasov na kandidata ali vsa stranka skupaj nekaj tisoč.
Več: Delo
