»Med človekovimi pravicami ni mogoče izbirati in opuščati nekatere, hkrati pa poudarjati druge. Samo pravice, ki se izvajajo enako, so lahko splošno sprejete pravice. Ni jih mogoče izvajati selektivno ali relativno, niti ne kot orožje, s katerim kaznujemo druge. Njihova čistost je njihova večna moč.« (Kofi ANNAN 1997)
Afriški ilegalni migranti, ki hočejo v EU, v Libiji pogosto končajo na trgu s sužnji in so prodani na dražbi. Takšno nečloveško početje je pred kratkim razkrila CNN, Amnesty International pa je v dokumentu Libijska temna mreža zarote krivdo za to početje pripisala tudi EU vladam. V njihovem interesu je namreč, da se zapre sredozemska migrantska pot, zato podpirajo libijske oblasti pri zaustavljanju ilegalnih migrantov in si zatiskajo oči pred njihovim trpljenjem v Libiji.
Gotovo je takšno ravnanje EU vlad »gasilsko«, ker se migracije zaradi tega ne bodo zaustavile, le še več trpljenja in brezpravja bo med migranti, pri državljanih EU pa vse večje nezadovoljstvo, ker se bodo počutili vedno bolj ogrožene tako na področju življenjskega standarda kot kulturne identitete. Med to Scilo in Karibdo bodo morale vlade EU iskati takšne rešitve, da bo volk sit in koza cela. Sleherno podleganje levičarskemu populizmu, ki bi s migranti preplavil EU, in popuščanje desničarskemu varnostnemu refleksu, ki bi pred migranti tesno zaprl meje, vodi v slepo ulico. Z ene strani lahko namreč pride do sovražnosti, celo spopadov med staroselci in prišleki, z druge pa demografska implozija in posledično gospodarsko nazadovanje. Iskanje ustreznih rešitev dodatno zavira dejstvo, da se oblastniki hočejo obdržati na oblasti in se zato nočejo zameriti volivcem. In to je pomemben, če ne že glavni razlog, da EU oblastniki raje ribarijo v kalnem in sklepajo pakt tudi s hudičem, ne glede na to, kakšno ceno bodo zato plačali že danes ilegalni migranti, jutri, ko teh oblastnikov ne bo več, pa državljani EU:
S takšnimi in podobnimi težavami v zvezi s človekovimi pravicami se ne soočamo samo v sredozemskem bazenu. Ko je papež Frančišek konec novembra obiskal Mjanmar, ga ni tam pričakal samo problem v zvezi s preganjanjem muslimanskega ljudstva Rohingov, marveč vrsta podobnih problemov. Mjanmarske oblasti že desetletja preganjajo ljudstvo Karene, ki so večinoma kristjani in jih čez tristo tisoč živi na tajski strani meje zaprtih v taboriščih že več rodov. Letošnje poročilo organizacije Human Rights Watch govori o štirih vojnih žariščih v deželi, kjer so oblasti odgovorne za številne zločine: izvensodni pomori, mučenje, spolno nasilje, bombardiranje, uporaba min in prisilno rekrutiranje celo otrok. Zato je papež pred generali in predsednico vlade odločno poudaril, »da mora biti prihodnost Mjanmara mir. Ta mora temeljiti na spoštovanju dostojanstva in pravic slehernega člana družbe, na spoštovanju sleherne narodnostne skupine in njene identitete, na spoštovanju pravne države in demokratične ureditve. Kajti le vse to omogoča vsakemu posamezniku in vsaki skupini – nihče ni izključen – da daje svoj upravičen prispevek k skupnemu dobro.« Mnogi Zahodnjaki, ki si predstavljajo, da je budizem (edina) miroljubna religija, ki spontano spoštuje vsa bitja, posebej človeka, so bili hudo presenečeni, ko so ob tej priložnosti izvedeli, da so prav bonci – budistični menihi – najbolj fanatični nasprotniki pripadnikov drugih verstev in manjšinskih etničnih skupin. Zato je papež pozval njihov vrhovni svet, ki vodi pol milijona boncev, naj vstopi v dialog z drugimi verskimi skupnostmi, »da bi se premagale vse oblike nerazumevanja, nestrpnosti, predsodkov in sovraštva«. Pri tem je celo citiral Buda: »Odpravi jezo z nejezo, premagaj hudobnega z dobroto.«
Iz mjanmarskega primera je jasno, kako se lahko človekove pravice po eni strani podreja ozkosrčnim političnim, nacionalnim in verskim interesom, po drugi pa kako lahko prav politični, nacionalni in verski dejavniki delujejo v prid slehernega človeka in vseh skupaj. Pri slednjem morajo imeti pred očmi interes tako posameznikov kakor celotne družbe in postavljati skupno dobro nad partikularno. V globalnem svetu je to mogoče dosegati samo z demokracijo in vladavino prava. Vendar je videti, da prav tu trčimo na (skoraj) nepremostljivo težavo.
V prejšnjem stoletju že v naši civilizaciji nismo mogli doseči soglasja, kaj je demokracija in kakšno pravo naj vlada. Na eni strani smo imeli namreč liberalno demokracijo in pravo, ki ščiti človeka pred državo in skupnostjo, na drugi pa komunistično (ljudsko) demokracijo, ki ščiti državo in skupnost pred posameznikom (in manjšinami). Če je v večjem delu Evrope nazadnje obveljala liberalna demokracija, pa nostalgikov za komunistično demokracijo ne manjka in njene slabe prakse so preživele njen propad, Slovenija glede tega, žal, ni izjema. Med njenimi najbolj gorečimi zagovorniki je Združena levica Luke Meseca, ki ima za ideal Chavezov in Madurov socializem v Venezueli in ga hoče tudi v Sloveniji. Poslanca iz njenih vrst, Violeta Tomić in Miha Kordeš, sta bila tam na povabilo diktatorja Madure in sta se vrnila potrjena v svoji ljubezni do njegovega režima. Čeprav je prav med nastajanjem tega članka prestižno nagrado Sarahov – dobijo jo borci za človekove pravice – prejela venezuelska opozicija, ni verjetno, da bi Mesečeva levica kaj spremenila svojo doktrino glede demokracije in pravne države. Ob prejemu nagrade je predsednik onemogočenega venezuelskega parlamenta Julio Borges povedal, da prebivalci Venezuele množično bežijo v tujino, kjer jih je zdaj že nekaj milijonov. Pod Maduro vladajo v deželi revščina, lakota in smrt, čeprav ima nafto, plin, zlato, diamante, boksit in druga naravna bogastva.
Še težje je dosegati soglasje glede demokracije in vladavine prava med različnimi civilizacijskimi sklopi. Res so vse članice OZN formalno sprejele cilje njene Ustanovne listine, med katerimi je tudi »spodbujanje in zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved« (§ 3). Te pravice in svoboščine opredeljuje Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta 10. decembra 1948 v Parizu. Toda različni pogledi na pravice so se hitro pokazali, ne le med svobodnim in komunističnim blokom (Sovjetska zveza in njeni sateliti, tudi Jugoslavija, je takrat niso podpisali), marveč tudi med civilizacijskimi sklopi.
Za islamske dežele s Saudovo Arabijo na čelu nista bila sprejemljiva dva člena. Prvi je člen 16, ki govori, da imajo polnoletni moški in ženske pravico skleniti zakonsko zvezo, ustanoviti družino in so upravičeni do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo. Ta se sme skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev. Ta člen ni bil sprejemljiv samo leta 1948, tudi danes ni. Ko je letos tunizijska oblast izenačila pravice žensk s pravicami moških, so to islamske avtoritete z Al Azharjem na čelu obsodile, ker da je v nasprotju s šeriatom. Drugi nesprejemljivi člen za ogromno večino muslimanov je člen 18, ki določa, da ima vsakdo »pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi« in »ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero«. Ta člena nista sprejemljiva zato, ker je Alah natančno določil, kaj so pravice moškega in kaj ženske, in tega se morata držati oba. Zaradi tega npr. Islamska republika Iran krepko spodbuja trans-seksualce, naj spremenijo spol, da bodo opravljali tisto, kar je Alah ukazal opravljati njihovemu resničnemu spolu. V zvezi z versko svobodo pa ni sprejemljiva pravica do menjave islama za kakšno drugo religijo. Alah je namreč prepovedal zapustiti islam in za odpad določil najstrožjo kazen: smrt.
Nezadovoljstvo muslimanskih držav s Splošno deklaracijo človekovih pravic se kaže v dejstvu, da so od leta 1981 do danes izdelale kar štiri islamske deklaracije človekovih pravic. Leta 1981 je Evropski islamski svet razglasil Splošno deklaracijo človekovih pravic v islamu. Sledila je (1990) Kairska deklaracija človekovih pravic v islamu, ki ji je botrovala Organizacija islamske konference (57 držav). Tretja po vrsti je Arabska listina človekovih pravic, ki jo je zložila Liga arabskih držav leta 1994. Najbolj svežo Arabsko listino človekovih pravic pa je pred devetimi leti (2008) izdelala Liga arabskih držav. Skupno vsem štirim je, da človekove pravice postavijo v šeriatski okvir in od moških in žensk zahtevajo, naj se podredijo Alahovi postavi, ki jim edina more določiti, kaj so njihove pravice in kaj ne.
Amnesty International, Human Rights Watch in druge podobne organizacije se opirajo na liberalno razumevanje splošnih človekovih pravic. Zato njihovo opozarjanje na kršenje teh pravic ne naleti vedno na gluha ušesa v demokratičnem svetu in za upati je, da bo EU vendarle onstran parcialnih interesov in nazorov uspela najti rešitev za probleme migracij, ki so trenutno kamen spotike v njenem odnosu do splošnih človekovih pravic. Drugo vprašanje pa je, če in koliko je pozivanje k spoštovanju človekovih pravic uspešno v deželah, ki zavračajo liberalne poglede nanje in se opirajo na lastne bodisi tosvetne bodisi religijske nazore. Afričan Kofi Annan, generalni sekretar OZN, ni odvrgel puške v koruzo in je verjel v splošnost človekovih pravic, kakor so zapisane v Deklaraciji OZN. Zato je nagovoru, ki ga je imel na Univerzi v Teheranu decembra 1997, dejal: »Med človekovimi pravicami ni mogoče izbirati in opuščati nekatere, hkrati pa poudarjati druge. Samo pravice, ki se izvajajo enako, so lahko splošno sprejete pravice. Ni jih mogoče izvajati selektivno ali relativno, niti ne kot orožje, s katerim kaznujemo druge. Njihova čistost je njihova večna moč.«
