Verjetno bi marsikdo zatrdil, da sta cilja ameriške zunanje politike vladanje vsemu svetu in izkoriščanje drugih narodov. Vendar se mi zdi to le malo preveč poenostavljeno. Uradni dokumenti zunanjega ministrstva (Department of State) naštejejo šest ciljev ameriške zunanje politike. Mislim pa, da jih lahko strnemo v tri:
- nacionalna varnost,
- stabilnost in mir na svetu,
- širjenje ameriških vrednot.
Ti cilji niso vedno neodvisni; včasih so tesno povezani, drugič pa so si lahko v nasprotju. S časom se seveda lahko spreminjajo. So pa nastavljeni na široko in so zato kar trajni ter taki, da jih lahko podpiše marsikdo.
Nacionalna varnost
Varnost lahko definiramo bolj na ozko ali pa zelo na široko. Kje pa se konca varnost in kje se začne preganjavica (paranoja)? Japonski napad na Havaje in nastavitev jedrskih raket na Kubi sta neposredno ogrožala ameriško varnost.
Ali Palestinci ogrožajo varnost ZDA? Gotovo ne, so pa nevarni Izraelu.
Ali Iran ogroža ameriško varnost? Po mojem mnenju ne prav dosti. Spet gre za grožnjo Izraelu in sunitskim državam v Perzijskem zalivu, ki so zaveznice ZDA, ter možnost za motnje pri dobavi nafte.
Ali ilegalni latinski imigranti ogrožajo varnost ZDA? Mislim, da ne, vsaj ne direktno. Lahko bi si sicer izmislili scenarij, da se med te ilegalce pomešajo teroristi. To očitno dobro deluje v Evropi.
Med široko tolmačenje varnosti štejemo lahko koncept “razsvetljenega koristoljubja” (“enlightened self-interest”). “Pomagajmo drugim, ker bo na koncu to koristilo nam.” Večkrat se sliši, da so ZDA šle v vojno z Irakom zaradi nafte. Vendar ZDA niso napadle Iraka zato, da bi mu “vzele” nafto. (Iraška vojna bo ZDA stala več kot 2000 milijard dolarjev, kar je 200 let uvoza iraške nafte v Ameriko.) Perzijski zaliv proizvaja tretjino svetovne nafte in tu je nevarnost za ves svet. Ne gre toliko za ZDA in EU (manj kot 15 % uvoza iz zaliva), ampak predvsem za Japonsko, Indijo in Kitajsko, ki uvažajo večino nafte od tam. Ker gre za svetovni trg, se izpadi proizvodnje čutijo povsod. Amerika gre v take intervencije, da ohranja red in stabilnost, ker je edina drzava, ki je tega zmožna.
Za zgodovinske primere “razsvetljenega koristoljubja” lahko štejemo Marshallov plan (več kot 4 % ameriškega GDP l. 1948), berlinski zračni most in malo kasneje ustanovitev zveze NATO, katere financiranje je večinoma na ameriških ramenih. Brez tega bi se danes Evropejci šli Kubo ali pa Venezuelo. (Naši zanamci bodo videli, če bo islam preplavil Evropo, in se spraševali, ali bi bil komunizem boljša obramba kot demokracija.)
Posebno poglavje v ameriški zunanji politiki je pa Izrael. Brezpogojna ameriška podpora Izraelu prinaša v zunanjo politiko disonanco, ki jo je treba trpeti zaradi domače politične scene. Prost dostop do nafte v Perzijskem zalivu je ameriški strateški interes in zato je treba imeti prijateljske odnose z Arabci. Hkrati imamo tu arabsko-izraelski konflikt. Za ameriško judovstvo je pa varnost Izraela najvažnejše vprašanje. Amerika poskuša sedeti na dveh stolih. Mislim, da so v ameriških občilih novice, kar zadeva Izrael, dokaj enostranske, vendar ne bolj kot evropske v nasprotni smeri. (Napovedano slovensko priznanje Palestine je po mojem mnenju kaprica dela slovenske politike. Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi.)
Stabilnost in mir na svetu
Ameriška zunanja politika ceni stabilnost, predvidljivost in red. To je veljalo vsaj do Trumpa. Spomnimo se, kako je na vse načine skušala obdržati Jugoslavijo: pomoč, posojila, grožnje Sloveniji pred osamosvojitvijo. Sreča je, da smo imeli Slovenci takrat toliko korajže, da se nismo dali. Z ameriškega stališča ter verjetno ostalih republik, razen Hrvaške, pa je bil razpad Jugoslavije polomija. V vojni med Iranom in Irakom so ZDA pomagale Iraku toliko, da vojne ni izgubil, in se je s tem ohranilo ravnotežje. V drugi zalivski vojni pa so ga same nespametno porušile in tako sprožile katastrofo, ki se nadaljuje še danes.
Svobodna plovba v mednarodnih vodah je primer mednarodnega reda, ki je v splošno korist. Ameriška vojna mornarica je glavni garant proste plovbe. Recimo, Kitajska je čisto zadovoljna, da Amerika prevzame to vlogo. Zatakne se pri tem, kaj ima Kitajska za mednarodne vode v svoji okolici.
Stabilnost seveda ne koristi samo Ameriki. Vojne, nemiri in zmeda so slabi za “posel”. Gre pa za stabilnost in red po ameriškem okusu (“Pax Americana”), kar ni nujno všeč vsakomur. Verjamem, da se kaže kot hinavščina to, da Amerika govori o miru, povzroča pa vojne. Svet je kompliciran in Amerika se ukvarja z “veliko sliko” ter v skrajni sili uporabi vojsko. Ali se kdo vpraša, kakšen bi bil “Pax Sovietica”, razširjen na ves svet?
ZDA so svetovni policaj. Policajev pa ljudje ne marajo in se jih bojijo. Vendar policija ureja promet, lovi tatove in morilce; vzdržuje torej red. Amerika ni priljubljena, je pa upoštevana, mnogokrat osovražena in zaenkrat nenadomestljiva. Mnogi hrepenijo za nekim idiličnim svetovnim redom, najbrž pod vlado kakšnih združenih narodov, kjer bo red, mir, blaginja, kjer se bojo vsi imeli radi. Očitno verujejo v nebesa na zemlji. Lahko si mislite, kdo se zavzema za to. Salonski levičarji in pa mladina, ki še ni prinesla domov prve plače.
Širjenje ameriških vrednot
Amerika seveda podpira, če hočete, vsiljuje svoje vrednote: demokracijo, kapitalizem, pravno državo, človekove pravice. Amerika je očitno naklonjena državam s sorodno, anglo-saško civilizacijo in demokracijo. Včasih jih njihovo navdušenje zanese in hočejo vpeljati demokracijo in druge zahodne standarde v deželah s cisto drugačno civilizacijo in pogosto na stopnji plemenske ureditve, kar se ne konča dobro (Iran pod Pahlavijem, Irak, Afganistan). Deloma gre za naivnost, nerazumevanje in neučakanost. Japonska in Južna Koreja pa sta očitno uspešna primera take transplantacije.
 Veleposlanik ZDA v Ljubljani Joseph A. Mussomeli je ves svoj čas več kot triletnega mandata v Ljubljani čakal, da bodo slovenske oblasti postavile spomenik žrtvam totalitarnih režimov. Ker tega pred vrnitvijo v domovino ni dočakal, je spomenik te vrste danes postavil sam pred veleposlaništvom ZDA.
Veleposlanik je v spravnem govoru dejal, da ljudje ne bi smeli živeti v preteklosti, a ker jo ignorirajo, ostajajo ujeti v njej. »Edini način, da v resnici naredimo korak naprej, je, da se ozremo nazaj, preteklost sprejmemo in se z njo pomirimo,« je dejal Mussomeli pred zbranimi obiskovalci. Spominsko tablo razume kot komuniciranje in ne vmešavanje v notranje zadeve, zato tudi niso vabili politikov, je pojasnil veleposlanik. Odkritja table na ameriški ambasadi, ki je bila 16. aprila 2014, so se udeležili direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver, predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm, poslanca SDS Jožef Jerovšek in Alenka Jeraj, Jože Možina, Jože Dežman in Tamara Greisser Pečer. |
Če je Ameriki toliko do demokracije in človekovih pravic, zakaj jih ne vzpostavi, recimo, v Saudski Arabiji? Nimajo čarobne paličice. Govoriti in kritizirati je lahko, narediti kaj v zelo zapleteni situaciji pa malo težje. Včasih žal ni dobrih opcij; izbereš tisto, ki je najmanj slaba.
Podobna moralna težava za Ameriko je izraelsko-palestinski konflikt. Izrael je demokracija; izraelski Arabci sedijo v knessetu. Izgleda, da so sodišča neodvisna in da delujejo. Včasih celo zaprejo kakšnega premierja in predsednika. (V Sloveniji prav tako. Hej, vsaj tu se lahko primerjamo.) Po drugi strani pa Izrael na veliko krši človekove pravice Palestincem.
Kadar gre nekomu za obstoj, potem so človekove pravice luksus. Na najožji točki pred l. 1967 je bil namreč Izrael širok 15 km, manj kot od Ljubljane do Vrhnike; okrog njih pa je bilo 100 milijonov Arabcev.
