In memoriam Tomáš Valena
Na prvo februarsko nedeljo je v Muenchnu preminil Tomáš Valena (15.2.1950 – 3.2.2019), češko-slovenski arhitekt, profesor, velik občudovalec Plečnika ter spodbujevalec ohranjanja njegove dediščine. Od njega smo se poslovili v Muenchnu, Ljubljani (kjer je pokopan) in v rodni Pragi, kjer sem imel leta 2018 z njim čast sodelovati pri postavitvi “razstave o razstavi” (z uradnim imenom “Josip Plečnik – Arhitektura za novo demokracijo – Dokumentacija unikatne razstave na Praškem gradu leta 1996”), pravzaprav retrospektive vélike razstave o Plečniku leta 1996 na praškem gradu, katere glavni snovalec je bil prav Tomáš. V Pragi se mu je na spominskem dogodku poklonil cvetober češke arhitekture, vključno s slovitim češkim arhitektom Josefom Pleskotem ter rektorjem (Plečnikove) umetno-obrtne šole UPRUM, prof. Jindřichom Vybiralom.
Tomaš je bil izreden človek in praktičen kristjan. S svojo družinsko zgodovino pa je na odličen način poosebljal tesno povezanost naših dveh srednje-evropskih narodov. S Slovenijo ga je povezoval tudi Plečnik: bil je njegov velik poznavalec in raziskovalec ter tako pomembno prispeval k preučevanju in promociji Plečnikovega opusa, kakor tudi k razvoju kulturnih stikov med obema narodoma.
Tako kot Plečnik, je bil tudi Tomaš izrazito duhoven človek; asketski, dosleden, zahteven do okolice in do sebe; po češko racionalen in po slovensko poetičen in topel – tako se ga sam spominjam. Ko prebiramo Tomáševe spomine se nam zdi, da je v tem posnemal svojega očeta, čeprav sam zase pravi, da je imel veliko manj posluha za institucije in javni angažma v politiki, kot njegov oče. In prav z njim, s Tomáševim očetom se je pričela zgodba, ki je tesno povezana s Slovenijo, in ki jo na tem mestu želim predstaviti bralcem.
Tomášev oče František, mlad, obetajoč češki katoliški politik, se je namreč pred nacizmom tik pred drugo svetovno vojno zatekel prav v Slovenijo in s tem spočel presenetljiv krog osebnih povezav, pa tudi prispeval k novim vezem med obema narodoma. V Sloveniji je pred začetkom vojne spoznal svojo bodočo slovensko ženo Danico Kržič (njeni spomini so izšli v češkem prevodu, https://www.delo.si/kultura/
Presenetljiva družinska zgodba se nadaljuje: eno vojno in pol stoletja kasneje je Tomášev slovenski svak postal nihče drug kot Lojze Peterle. Z njim sem imel čast več let sodelovati in prav prek premiera Peterleta sem spoznal Tomáša, veliko preden sem si lahko mislil, da bom nekoč slovenski veleposlanik v Pragi.
S takšno družinsko zgodovino je bil Tomáš v odličnem položaju, da razmišlja o češki in slovenski izkušnji komunizma ter izhoda iz njega. Ta položaj je dobro izkoristil in nam o tem dejansko zapustil zanimiv zapis v obliki knjige “Pot za očetom”, ki je sicer izšla letos v češčini (Cestu za otcem, založba Academia, http://www.academia.cz/cestou-
Ko je namreč Tomáš kakšno leto pred tem izvedel za svojo usodno bolezen, je sklenil, da mora – preden zapusti ta svet – še veliko povedati svojim in drugim. Družino je popeljal na skrbno načrtovano popotovanje po Grčiji, kakor da bi želel skupaj še enkrat predihati, premisliti ta humanistični temelj svojega krščanstva in estetike. In z neznano energijo se je lotil pisanja: izšel je češki prevod njegove knjige “O Plečniku” (https://www.mohorjeva.org/
Begunstvo v predvojni Sloveniji – češko videnje kulturnega boja; Ehrlichov ministrant
Pozno jeseni 1939 so nacisti v okupiranem češkem Protektoratu za Františka, razpisali tiralico, z obljubljeno denarno nagrado. Kmalu v drugi polovici decembra neopazno izgine iz Prage in se prek Slovaške – najverjetneje skrit pod premogom lokomotive – in Madžarske odpravi s ponarejenimi slovaškimi dokument do Jugoslavije, po t.i. balkanski poti, ki je po okupaciji Poljske predstavljala edino možno pot do čeških vojaških enot v tujini. V Ljubljano je prišel zadnji dan leta 1939.
Tomáš Valena – verjetno tudi pod vtisom drugačnih razmer na Češkem, ki je živela življenje bogate, industrijske liberalne meščanske družbe – vidi v prostoru, v katerega je prispel njegov oče konec leta 1939 “kulturni boj, ki je bil v svoji dobi v Evropi izjemen”, ta “ideološki dualizem” pa opaža še danes. Ljubljana sicer Františku ni bila neznana; Tomáš piše, da jo je obiskal že prej dvakrat na kongresu Pax Romana, poznal pa je tudi nekatere Slovence, ki so se udeležili kongresa Slavia Catholica (France Stele, Franc Grivec). Ti krogi so mu na Slovenskem po prihodu tudi pomagali preživeti in zavarovati lažno identiteto. Največ podpore je bil deležen s strani Lamberta Ehrlicha, ki mu je omogočil tudi bivanje v tedanjem Akademskem domu na Streliški. (Tu je Tomáš še pred svojo smrtjo delal načrte, kako bi javnosti spet odkrili freske Toneta Kralja v nekdanji kapeli doma).
Spomladi 1940 se František vpiše na študij prava na ljubljanski univerzi, kasneje še na filozofijo. Prijateljuje s širokim krogom ljudi, spozna se tudi s Tonetom Berkopcem (Berkopčeva hčerka Alenka bo kasneje postala Tomáševa žena), katerega brat Oton je bil takrat že lektor za slovenščino v Pragi. Prav tako se seznani s Tonetovo študijsko kolegico Danico Kržič – konec leta 1940 njene starše zaprosi za dovoljenje, da bi smel z njo hoditi. (To so bili drugačni časi…)
Ob študiju in porajajoči se ljubezni František Valena živi še pestro življenje češke ilegale. S pomočjo čeških študentov v Pragi posreduje češkoslovaški vladi v izgnanstvu informacije o položaju v Protektoratu. (Po nemški zasedbi Češkoslovaške in zaprtju češkoslovaškega veleposlaništva v Beogradu je jugoslovanska vlada češkoslovaškim diplomatom omogočila azil.) Marca 1941 sledi navodilu vlade v izgnanstvu in se želi napotiti do češkoslovaških vojaških enot v Palestini. Toda na poti ga prav v Beogradu doleti nemški napad na Jugoslavijo 6. aprila. Nato se poskuša s prijateljem Štefanom Faležem (kasnejšim legendarnim prvim slovenskim veleposlanikom pri Svetem sedežu) pridružiti konvoju jugoslovanske vlade na poti v izgnanstvo, a tudi ta načrt spodleti, tako se spet vrne v Ljubljano.
Tomáš Valena v zvezi z razmerami v tedanjem katoliškem taboru govori o “militantnem katolicizmu” in “klerikalizmu” (ocene, ki jih gotovo gre razumeti tudi z vidika zelo drugačnega razvoja katoliške cerkve na Češkem, kjer je bilo katolištvo že v tem času potisnjeno v manjšino in defenzivo). Ocenjuje, da so Ehrlichovi Stražarji predvsem zavračali materialistično-naturalistične miselne tokove, liberalizem, socializem in kozmopolitizem; kot poganski so zavračali tudi nacizem in njegov “religiozni” rasizem, a – tako Tomáš Valena – “gojili simpatije do italijanskega fašizma in njegovih poskusov uresničiti korporativistični gospodarski sistem” (ta v tedaj gospodarsko izjemno uspešni Češki, kjer je bila dobro razvita tudi demokracija, ni bil zanimiv). Kljub hvaležnosti Ehrlichu in mnogim skupnim potezam je prav zaradi slednjega ostal František Valena do Stražarjev zadržan.
V retrospektivi Tomáš Valena pravi, da se “tako cerkev kakor celotna slovenska družba doslej še ni emancipirala od zgodovinskih starih pozicij moči in nespravljivega ideološkega dualizma. V slovenski cerkvi osebno pogrešam duhovno in intelektualno navdihnjene tokove in osebnosti tipa Tomáša Halika.” A pri tem Valena priznava, da je tudi v cerkvi na Češkem takšnih osebnosti malo.
Kljub temu Valena ne pozabi opozoriti na komunistično prilastitev odpora proti okupatorju, in ostro obsodi atentat na Ehrlicha. S tem v zvezi postreže s podrobnostjo, da bi usodnega 26. maja 1942 moral pri Ehrlichovi manši ministrirati prav František …
Na Češko-slovaškem se je začelo z omejevanjem svobode zasebnih šol
Tudi Tomášu Valeni ni povsem znano, zakaj se istega leta František odpravi v Rim. Deloma naj bi šlo za interes za študij cerkvenega prava, še pomembnejše pa so bile verjetno ilegalne naloge za češkoslovaško vlado v izgnanstvu. Tu je med drugim sodeloval z Vzhodnim papeškim inštitutom (tam je kasneje študiral tudi poznejši češki kardinal Tomáš Špidlik, katerega delo nadaljuje naš Marko Rupnik). Poleti 1943 se František vrne v Ljubljano in tam dočaka konec vojne.
Daljša odsotnost je privedla do krize v odnosu z Danico, hkrati Františka kliče domovina. Od slovenskih prijateljev si izposodi kolo, ki mu ga menda pri Dunaju zasežejo sovjetski vojaki, a se po desetih dneh le vrne domov. Avgusta 1945 kot mlad pravnik nastopi delo osebnega tajnika ministra za pošto (duhovnika) Františka Hála iz Češke ljudske stranke. Znova se aktivira v združenju katoliških študentov in je v skupini mladih katoliških voditeljev, ki jih februarja 1946 sprejme predsednik Beneš, ki mu mladi katoliki izrazijo podporo pri izgradnji nove države. Slovenija je tedaj že globoko v komunizmu, toda tudi na Češkoslovaškem začenjajo komunisti po zmagovitih volitvah maja 1946 prevzemati vse, tudi nelegitimne vzvode oblasti, zlasti z infiltracijo svojih ljudi v policijo. Zanimivo je, da je eden od prvih ukrepov komunistične vlade Klementa Gotwalda poskus podržavljanja zasebnih šol. Julija 1946 vidimo Františka Valeno ob brnskem škofu pri predsedniku vlade Gotwaldu, kjer se zavzameta za ohranitev svobode šolstva.
Isto poletje Františku uspe obiskati Ljubljano in že v jeseni se z Danico v Ljubljani poročita. Na poročni sliki so tudi prof. Anton Trstenjak, ki ju poroči, že omenjeni Tone Berkopec, in kot priča češkoslovaški konzul v Ljubljani Brandejs. Pred povratkom na Češko František znova obišče Kocbeka, za katerega kritično ugotovi, da je še vedno navdušen nad ideali nove oblasti.
Po štiridnevni poti prek Osijeka, Novega Sada in Madžarske se mladoporočenca vrneta v Prago. Prva hčerka se jima rodi prav v usodnem februarju 1948, ko komunisti na Češkoslovaškem izvedejo državni udar, predsednik Beneš abdicira, poleti pa postane predsednik komunistični voditelj Gotwald. František si mora poiskati novo službo. Češka Cerkev poskuša v novih razmerah kohabitirati, tudi tako, da praški nadškof Beran novemu predsedniku v čast daruje problematično mašo. Ta zbudi v katolikih nekaj nemira, nadškof pojasnjuje, da z mašo Cerkev ni sprejela svetovnega nazora nove oblasti in ga še naprej zavrača, poziva k molitvi za domovino in “za Božje kraljestvo v slovanskem svetu”. Hkrati nadškof postavi vladi ključne zahteve: zakonska zaščita cerkvenih šol, svoboda katoliškega tiska, društva in lastnine. Leto kasneje je nadškof Beran dejansko interniran v lastni palači, v kateri od vlade napoteni uradniki nadzirajo tudi dnevno delo škofijskega urada. To je čas Josefa Toufarja, o katerem smo pisali. Kdo ve, če je František vedel za njegovo usodo?
V teh razmerah se František vključi v ilegalno katoliško mrežo zaupnikov, ki vzdržuje vzporedne kanale komunikacije med duhovniki in katoliškimi laiki ter nunciaturo.
Februarja 1950 se jima z Danico rodi sin Tomáš. František nadaljuje z ilegalnim delom. Novembra 1950, dva dni pred aretacijo František v slutnji skorajšnje kalvarije goreče moli z Danico in ji prigovarja, naj ne izgubi upanja, na se zgodi karkoli – vse kar dela, je za širjenje Božjega kraljestva na zemlji.
Od rudnika urana do poziva na prestajanje kazni v lastni krsti
Čehom so bile prihranjene grozote naše državljanske vojne. (Komunisti so bili prešibki, demokracija premočna, Čehi pa preveč pragmatični, da bi se odločili za gverilski način odpora, še posebej, ker so nacisti bili med Slovani prav do Čehov morda še najmanj kruti – tudi zato, ker so potrebovali češko industrijsko bazo.) Prav tako Čehi ne poznajo ničesar podobnega našim povojnim pobojem (so pa se znesli nad Sudetskimi Nemci). Pač pa se je – ko je komunistično nasilje najhujše vrste pri nas že nekoliko izzvenelo – na Češkem to šele začelo prav v času, ko je bil aretiran František in ko so komunisti pričeli prevzemati v roke prav vse vzvode moči in oblasti.
Po montiranem procesu, na katerem je František obsojen na 22 let zapora (kljub politični naravi procesa ima František možnost v zaključnih besedah javno povedati, da ničesar ne obžaluje ter da je v razmerah brezpravnosti za Cerkev delal le to, kar mora delati vsak katolik) preživi naslednjih sedem let v različnih zaporih oz. kaznilnicah. Usoden zanj je čas v kaznilnici v kraju Bytiz, v katerem – v razmerah, ki spominjajo na nacistična koncentracijska taborišča, ne nazadnje tudi z razvpitim sloganom “Delo osvobaja”nad vhodom v taborišče – je primoran garati v rudniku urana. Češka je bila namreč tedaj izredno pomemben vir urana za Sovjetsko zvezo. Zboli za rakom in konec novembra 1957 mu je, na smrt bolnemu, iz zdravstvenih razlogov prekinjena zaporna kazen. Nekega večera se preprosto pojavi na vratih doma. Danica, ki mu vsa leta zapora trdno stoji ob strani, hkrati pa v skrajno skromnih razmerah preživlja tri otroke, zdaj skrbi še za težkega bolnika, ki se mu začne stanje naglo slabšati. Kljub temu je tistih nekaj mesecev na nek način tudi stanje obnovljenega družinskega življenja, celo kakšna fotografija iz družabnega življenja nastane, in kak čudežen človeški angel nepričakovano priskoči na pomoč družini.
V takšnih razmerah František dočaka maj 1960, ko je na Češkoslovaškem sprejeta široka amnestija političnih zapornikov, a ta – nerazumljivo – težko bolnega Františka ne doseže: ljudsko sodišče presodi, da so njegovi zločini bili le prehudi. Dan po smrti konec avgusta 1960 zdaj že pokojni František prejme na dom s priporočeno pošto ukaz, da se vrne na prestajanje kazni; Danica mu pošto položi v krsto. Pod močno navzočnostjo politične policije StB ga vrsta prijateljev pospremi do groba v rodnih Dačicah.
Oče in sin
Družini je po dolgih prizadevanjih leta 1997 le uspelo doseči Františkovo rehabilitacijo, čas za refleksijo očetovega življenja in dela pa je moral še zoreti. In prišel je s Tomáševo zrelostjo za večnost. Tomáš v sklepnem delu knjige tako ugotavlja, da v današnjem skrajno individualističnem svetu oseba Františkovega kova deluje tuje: delo za boljši svet, darovanje za druge, za Božje kraljestvo, trdno zaupanje v Boga kljub grozovitim preizkušnjam so danes redkost. V nasprotju z današnjim egocentričnim človekom je František verjel v “creator spiritus”, “stopil je v ustvarjalni odnos z nekaj izven sebe, ta odnos pa je postal naloga, ki jo je bilo potrebno uresničiti v konkretnem svetu”.
V sklepnem delu knjige Tomáš razmišlja, kaj je takšna družinska zgodba pomenila za njegov osebni razvoj. Domneva, da je skozi proces pisanja knjige tragično očetovo usodo podoživljal tako močno, da je sočustvovanje z njim morda celo načelo tudi njegovo lastno zdravje. Hkrati ugotavlja, da je kljub vsem preizkušnjam v družini odraščal v okolju ljubezni, obenem pa v kritični distanci do režima in večinske družbe. Izguba doma (družina je kmalu po Františkovi smrti emigrirala v Nemčijo) je na nek način – tako razmišlja – celo pripomogla k razvoju njegovega dojemanja prostora in k zanimanju za arhitekturo.
* * *
Dve zgodbi, o dveh krščanskih laikih. Drugačno okolje ju razlikuje med seboj, in razlikuje od usod slovenskih katoliških laikov v Františkovem in – morda manj – v Tomáševem času. Oba sta vsak v svojem času našla pot do slovenskih laikov. Zgodbi, ki spodbujata h krščanski zvestobi in stvarnosti, a tudi kritično motrita zgodovinske danosti, v katerem glavna akterja živita svoje krščanstvo.
Ob odprtju lanske razstave na praškem gradu smo se kopali v soncu na Plečnikovi razgledni ploščadi, ki si jo je Tomáš izbral tudi za naslovnico svoje knjige o Plečniku. Verjamem, da zdaj skupaj z očetom Františkom in z mojstrom Plečnikom motri nas iz večne in neskončne ploščadi, in da so vsi trije potrjeni v njihovem brezkompromisnem iskanju poslednje arhitekture.
