Za nami so predčasne parlamentarne volitve in ponovni poraz Janeza Janše. Javnomnenjske raziskave in številni analitiki so si bili bolj ali manj enotni o relativnem zmagovalcu volitev. Presenečenje, ki bi preprečilo predvideno zmago Janše, je bilo namreč manj verjetno. A zadnje dni pred usodnim 4. decembrom se je vse obrnilo na glavo, zgodil se je preobrat, Janković je prehitel Janšo, s premikom na desno se ni zgodilo nič.
Potrdil se je sindrom »AntiJanša«
Čeprav so številke volilnega izida presenetljive, me sam razplet volitev, če upoštevam še njegov zaplet, ne preseneča toliko. Zaplet je namreč dosti bolj daljnosežen in globoko težen. Njegov agens je več kot le oktobrska procesija na magistrat. Janković sploh ni zmagal tako slučajno. Karikirano: slovenski »ratio« ne seže dlje od levice, vsak lahko vlada, samo Janša ne. To je prvo sporočilo vsega volilnega dogajanja. Ne želim reči, da je za vsak neuspeh Janše oz. desnice kriva edino levica, vendar je več kot očitno, da se na zadnjih volitvah odloča o Janši, zato so njegove poteze oz. napake dosti bolj usodne. Dan po volitvah sem s tem v zvezi v Delu zasledil komentar, da se bo morala desnica soočiti z realnimi razlogi za nenehne poraze. Najbrž res, vendar ni odveč tudi razmislek o fiktivnih in ideoloških razlogih, ki niso toliko v njenem dometu, saj se sistematično in procesno zajedajo v »vox populi«. Zelo hitra in pavšalna primerjava Jankovića in Janše pokaže nekatere sorodnisti pri načinu vladanja. Če si zastavimo vprašanje, ali se je Janša na koncu kampanje že videl kot zmagovalec, potem velja to vprašanje še toliko bolj za Jankovića, ki ga je vseskozi v bistvu zanimal le mandatarski položaj. In tudi vsa logika »tihe« levice je ves čas ena in ista – samo, da ne bi vladala desnica. Da se je omenjeni sindrom razširil tudi na te volitve potrjujejo tudi zatrjevanja Jankovića v času kampanje, da je Janša edini s katerim ne bi šel v koalicijo. Drugače povedano, bivši predsednik Milan Kučan je jasno nastavil volilni kompas s katerim bi zaščitil rajon kontinuitete. Potemtakem ostajajo centri družbene moči nespremenjeni, ohranja se status quo!?
V bistvu nič novega
Če bi označil rezultat volitev z »nič novega«, bi bilo najbrž pretirano, saj sta iz parlamenta izpadli dve (pre)izkušeni stranki (LDS in Zares, za slednjo so sicer bolj značilni le izkušeni politiki), prvič pa se je zgodilo, da imamo povratnika v hramu demokracije (NSi). Vendar, če primerjamo padec glasov levega trojčka glede na volitve 2008 (za dobrih 32%) z rezultatom Pozitivne Slovenije (dobrih 28%), lahko opazimo prelitje glasov, razlika je šla najbrž k Listi Gregorja Viranta, kakšen glas pa morda tudi na desno. Strankarsko je levica nedvomno razbita in še nedefinirana, kljub temu, da smo slišali razne pozive k ponovni zmagi enotne levice, ki je odločila volitve 2008. Zagotovo pa ni dovolj le šablonski pogled na volitve, ampak je potrebno pogledati tudi logiko v ozadju. Nekateri se ne bodo strinjali z mano glede Kučanovega vpliva, saj menim, da ima slednji še vedno znaten »vladarski« vpliv. Čeprav si je zmagovalna stranka izbrala pozitivno ime in moto, sta volitve odločila osebnost kandidata (glas »AntiJanša«) in ideološki naboj, ki izvira iz kulturnega boja. Najbrž mi bo kdo očital ukvarjanje s preteklostjo, vendar sam ne določam znamenj časa in simbolike volitev, mimo njih pa se ne da iti. Ob tem se mi zastavlja še vprašanje, ali lahko desnica sploh še kdaj zmaga z Janšo na čelu? Najbrž je to vprašanje več kot na mestu, Janšo se nazadnje povezuje s preteklostjo in preživetostjo, ki ima v kriznih časih še bolj negativen pomen v družbi. Vendar, če smo principialni, bi se moral iz pietetnih razlogov do volivcev umakniti (tudi) Kučan, ki po simboliki in formalnosti glede preteklosti precej presega prvaka SDS. Določeni privilegiji in ideološki simboli so v naši državi še vedno močno zakoreninjeni, čeprav se hkrati spretno preusmerja pozornost v prihodnost. Zaplet in razplet volitev me spominjata le na »cesarjeva nova oblačila«, vse ostalo ostaja bolj ali manj enako. Vendar je po volitvah nov dan, morda se pa vendarle kaj spremeni. Zaradi ponovne neverodostojnosti Jankovićevih besed in dejanj se namreč obeta največjemu nasprotniku SDS koalicijski razgovor. Ne glede na to bo novi mandatar težko sestavil stabilno koalicijo (ki si jo vsi želimo) brez sredinskega Viranta in/ali desne SLS. Ob tem seveda predpostavljam, da bo predsednik republike podelil mandat za sestavo vlade relativnemu zmagovalcu, čeprav rad veliko razmišlja in razsvetljuje narod, na primer kako je ta volilni rezultat posledica jasno izražene volje volilnega telesa.
Agitiranje in zapletanje pred in med kampanjo ne predstavljata bistvene spremembe ali preloma, prej nasprotno. Resnične spremembe v družbi in svetu bodo vsaj do neke mere nujne, zato predlagam poražencem volitev, da kljub razočaranju gledajo na stvari (samo)kritično in pozitivno, kot je ime zmagovalne stranke. Ker so časi nepredvidljivi lahko doleti celo cesarja, da v prihodnje ne bo imel kaj za »obleči«. Nazadnje bo vse sicer spet odvisno, ali bo narod »videl« njegovo zadrego.
Foto: Reporter
