En teden pred božičem je ravno pravšnji trenutek za problematiziranje tistega, kar verniki slišimo z nedeljskih in prazničnih »prižnic« v cerkvah. Adventni čas namreč simbolizira prav poseben čas sprememb in božje dejavnosti, ko Bog celo vstopi v človeka samega.
Zamislite si najprej, kaj bi si želeli slišati v mašnem nagovoru na sveti večer. Politizacijo (pajdaškega kapitalizma), kriminalizacijo (splava), diskreditacijo (moderne vzgoje), ideologizacijo (spoštovanja staršev in cerkve), revitalizacijo (vojnih pobojev) …? Res, da so časi medijske cenzure mimo in da se prisega na svobodo govora, vendar se zdi milo povedano »rahlo« zgrešeno, da se vernike posiljuje s političnimi in podobnimi dolžnostmi. Med nami so celo zagovorniki misli, da je dolžnost duhovnikov, da povejo konkretne volilne napotke ali razodenejo svoje analitične misli glede konkretnih družbeno-političnih dilem. Vikend prilogo Financ ali sobotno prilogo Dela lahko vsak v miru prebere ob kavi kjerkoli že en dan pred nedeljsko mašo, za to ne potrebuje izgubljati časa ob poslušanju nepredelanih čustev »mašnika«, ki v svojih nedeljskih govorih in oznanilih servira dnevno-politične teme iz medijev. Politična participacija ni dolžnost, zato tudi ne pravica, temveč odgovornost, za katero si svoboden ali pa ne.
Pa vendar, kaj imata politika in vcepljanje krivde skupnega z evharistično daritvijo? Nič. Če se pogosto čudi, da nekateri kritiki in nasprotniki Cerkve zlorabljajo ustavno načelo ločitve države in cerkve za diskreditacijo in izolacijo slednje, zakaj se dosledno ne čudi nespoštovanju Jezusove prilike o cesarjevem denariju (Mt 22, 21) in zakaj se pozablja na Jezusovo očiščenje templja (Mt 21, 12-17)? Človek gre v cerkev, da se očisti stisk, travm, bolečin in bremen, ne da je obtežen s temi še bolj, ko jo zapušča. Naj božji oltar ostane božji, ne pa (tudi) kraj državljanske in politične vzgoje. Tako gre razbrati iz Jezusovih besed v omenjeni priliki o božjem in cesarjevem. Božji Sin, ki je nad politiko in socialnim redom, nam daruje sebe zaradi sebe, zato naj bo cerkev hiša molitve, sočutja, miru in upanja. Upanje pa prinaša vedno nekaj novega.
Še najbolj si vsi želimo, da nam ob zapuščanju cerkve ne bi skominali zobje zaradi nerazrešenih čustvenih zapletov pridigarja in drugih problemov Cerkve. Že prastari Jeremija je obljubljal drugačno pot: »Tiste dni ne bodo več govorili: Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti« (Jer 31, 29). Vsak je namreč odgovoren zase in naj se to spoštuje tam, kjer Bog vstopa v človeka – pred oltarjem.
Foto: radio-hit
