Čedalje bolj rjava barva češke demokracije

Tomio Okamura, vodja stranke direktne demokracije (SPD) Foto: Martin Divisek / Bloomberg
Tomio Okamura, vodja stranke direktne demokracije (SPD) Foto: Martin Divisek / Bloomberg

V petek je bil za podpredsednika češkega parlamenta izvoljen Tomio Okamura, skrajnež, ki je s svojo stranko SPD (Stranka direktne demokracije) septembra v volitvah pobral dobrih deset odstotkov. V deželi, ki je do zdaj veljala za pristno demokracijo, zasidrano v evropskem oziroma natovskem zavezništvu, se je tako v zgornjih pritličjih politike etabliral proruski hujskač, ki hoče prepovedati islam ter izgnati muslimane, čeprav jih je na Češkem bore malo in nikoli niso storili kakega večjega kaznivega dejanja. Češke meje želi pred migranti zavarovati z bodečo žico, če ravno je sam napol Japonec[1].

Med drugim je izjavil, da koncentracijskih taborišč za Rome ni bilo v okupirani Češkoslovaški v času druge svetovne vojne, po njegov gre zgolj za izmišljotine. Okamura prepričuje svojega novega zaveznika populističnega tajkuna Andreja Babiša, ki je septembra s svojo stranko Ano prepričljivo zmagal, da se razpiše referendum o izstopu iz Evropske unije.

Babiš tega predloga, vsaj uradno je tako slišati, ne sprejema. Ker pa politična konzistentnost ravno ni Babiševa vrlina, poleg tega pa želi postati predsednik vlade, mu je podpora Okamure  in tudi komunistov ključnega pomena. Nič ni dokončnega in povsem jasnega, zna se celo zgoditi, da bomo poleg brexita kmalu imeli še czexit. Kar, zdaj pa res že povsem cinično povedano, niti ne bi bilo še najhuje. Eden od Okamurovih poslancev je pred kratkim v parlamentu kričal, da je Jude in Rome treba nagnati v koncentracijska taborišča, ki jih v SPD-ju, vsaj v tem konkretnem primeru je tako razumeti, tako le imajo za zgodovinsko dejstvo.

Toda gre le za polovico zgodbe o tem, zakaj in kako so se na Češkem povzpeli do oblasti takšni politiki. Češki parlament je zdaj razdeljen na dva dela. Na eni strani so Babiš, Okamura, komunisti in pirati, na drugi strani pa desnosredinske stranke, ki so se neformalno združile v Demokratskem bloku, poleg njih pa so še socialni demokrati. In ravno v teh strankah, recimo jim, da so zrele in demokratske, so se v preteklih letih znašli mnogi populisti, ki so se, tako kot tudi predsednik Miloš Zeman, spogledovali s šovinizmom do beguncev. Češka je tako od izbruha migrantske krize leta 2015 pa vse do letos sprejela le dvanajst beguncev. Dim šovinizma, ki so ga pustili, da je izšel iz steklenice, se je tako le prelevil v Okamurov lik, ki pa ga zdaj, ko je seveda že prepozno, zaman poizkušajo zaustaviti.

Težko je danes živeti na Češkem in ostati optimist ali se vsaj tolažiti dejstvom, da je marsikje v srednjeevropski soseščini v nekaterih ozirih morda še huje. Tako na Češkem še vedno ni bil nihče zaprt zaradi političnih razlogov in tudi nobenega novinarja še niso ubili, kot se to recimo dogaja samo malo dlje v Rusiji. Toda dejstvo je, da Češka po teh volitvah ne bo več zanesljiv partner v Evropski uniji. Tu se obe polovici te zgodbe, ki se razpleta po končanih volitvah in triumfu populistov, skleneta.

[1] Tomio Okamura, katerega korenine so izrazito multikulturne, saj je sin češke matere in japonsko-korejskega očeta, je utrpel rasistično nasilje na Japonskem in na Češkem, ki je bilo tako hudo, da je kot otrok začel jecljati, svojo posteljo pa je mokril do 14 leta.