Čez teden dni bo v Egiptu drugi krog predsedniških volitev, v katerem se bosta pomerila Mohamed Morsi in Ahmed Šafik. Teoretično je slednji nekoliko bližji trideset let cvetočemu režimu svojega nekdanjega šefa Mubaraka, prvi pa nekoliko manj, čeprav je šlo njegovim muslimanskim bratom v prejšnjih časih za nohte precej manj kot marsikateri drugi skupini, ki bi se lahko po svoji usmeritvi zdela bližja vsaj javno razglašanim načelom Mubarakovega režima.
Že Mojzes je vedel
Seveda predvsem v Evropi marsikoga čudi, kako, da je egiptovski volivec v prvem volilnem krogu največ naklonjenosti izkazal ravno človekoma, ki nista najbližja le sveže obsojenemu in uradno za diktatorja »okronanemu« Mubaraku, marveč tudi vojakom, ki so po njegovi prebrisani volji prevzeli v upravljanje njegovo dediščino in nič ne kaže, da bi jo kaj kmalu izpustili iz rok.
Seveda po odgovor ni treba iti daleč. Ali pač. Kako je to v Egiptu, pojasnjuje namreč že Četrta Mojzesova knjiga. Na Slovenskem jo je v samo na videz drugačnem položaju pred skoraj dvema desetletjema na moč populariziral Drago Jančar. Če se zadeve ne spomnite iz njegovega eseja ali iz cerkve, naj vam osvežim spomin. Tam je govora o tem, da te v Egiptu sicer res lahko doletita kak udarec ali dva po že tako razbičanem hrbtu, vendar je dežela v drugih ozirih na moč srečna. V njej je namreč v izobilju rib, kumar, lubenic, pora, čebule in česna.
Potem takem nenavadni izid predsedniških volitev ni drugega kot glas za čebulo in česen. Nad njim se zmrdujejo samo tisti, ki jima omenjenih dobrin očitno ne primanjkuje. Seveda so bili taki v prvi vrstah na znamenitem Trgu neodvisnosti in seveda je prav zaradi njihove vztrajnosti soldateska na koncu žrtvovala svojega dolgoletnega tovariša in prvega podpornika na predsedniškem položaju.
Drugi kraji, podobna zelenjava
Toda niti marsikje v vzhodni in srednji Evropi pred dvajsetimi leti ni bilo bistveno drugače. Pa zato ni treba ravno do Belorusije, kjer sta čebula in česen kmalu zatrla vso podrast in se na oblasti neomejeno sončita do danes. Tudi drugod ljudstvo v glavnem ni preveč zaupalo evropskim kolegom revolucionarjev iz Kaira. Kot kaže Jančarjeva »egiptovska« puščica iz leta 1994, niti v Sloveniji ne. Kar danes zelo dobro vemo in občutimo.
Celo če ne bi šlo več le za darove zemlje, ki so jih »stari režimi« od starozaveznih do novodobnih faraonov menda zagotavljali, je »novo« pač naporno. Nazadnje se izkaže, da je bič še najmanj. Da hrbet velikokrat bolj boli od same svobode, ki so jo tako neodgovorno oznanjali pregreti vzhodnoevropski in egiptovski svobodoljubci. In Morsi in Šafik sta vsak na svoj način zagotovilo, da svobode ne bo preveč, ker bo primerno dozirana, kot jo znata svojim razbrzdanim državljanom v farmacevtskih količinah servirati Lukašenko in Putin. In so jo znali pred desetletjema postopoma servirati Iliescu, Tudjman, Kravčuk ali Kučan.
Pa še nekaj je, kar egiptovsko vztrajanje pri čebuli in česnu druži s slovenskim. Če bi Egipčani globinsko glasovali drugače, kot so, bi se jim zlahka zazdelo, da si sami spodmikajo tla pod nogami. Ker so se odločili modro, bo svet ostal v tečajih. Mubarak je bil spoznan za gnusnega tirana (vrhu vsega je tako ali tako na smrt bolan), njegov dolgoletni oproda in minister za civilno aviacijo pa bo po starih krojih oblikoval pota revolucije, ki ga je vrgla z oblasti. Tako se ne bo moglo razkriti, da si na površini propadlega sistema nista izmislila ne Mubarak ne njegov ustreljeni predhodnik Sadat. Vojaštvu je vso moč v roke pravzaprav potisnil in neoprijemljivo svobodo zamenjal za čebulo in česen pravzaprav že heroj in svetnik Naser, ki se je dosledno držal reka nekega razvpitega italijanskega pesnika in amaterskega vojskovodje, »da narod, ki osvaja svet, ne potrebuje notranje svobode«. Osvajanje sveta se je Naserju razmeroma kmalu sfižilo. K sreči so ostale ribe, kumare, lubenice, por, čebula in česen.
Zaradi tega bo po preudarni presoji Egipčanov v bistvu še vedno tako, kot je bilo. Mladim revolucionarjem ostane samo čakanje na naslednjo priložnost. Ko bo spet zmanjkalo česna.
Foto: Egpyt Today
