»Historia magistra vitae est« (Zgodovina je učiteljica življenja). To je moder izrek nesmrtnega Cicera iz prvega stoletja pred Kristusom. Že dvajset stoletij človeštvo dokazuje, da se iz zgodovine ni naučilo ničesar ali pa le bore malo. Morda bi Britancem izstopanje iz EU teklo bolj gladko, če bi poznali nekaj drobcev dogajanja v Sloveniji od petdesetih let dvajsetega stoletja do danes.
Izstop ali sestop
Predsednik vlade Marjan Šarec je naredil veliko in nepopravljivo napako, ker je zavrnil vabilo za nastop v Evropskem parlamentu. Zapravil je enkratno priložnost, da bi britanskim politikom in premierki Mayevi namignil, naj politične zagate rešujejo na slovenski način. Rešitev se ponuja že v slovenskem jeziku in ni vrag, da se v mnogo okretnejši in za diplomacijo prikladnejši angleščini tega ne bi dalo storiti. Britanska politika naj bi namesto besede »brexit« – izhod iz EU uporablja besedo »bridescent« – sestop iz EU. Slovenski komunisti s sestopanjem z oblasti namreč končujejo že tretje desetletje pa so vsako leto trdneje na oblasti. Naj še Britanci začno sestopati iz EU in bodo vsako nadaljnje leto bolj vpeti v EU.
Irska meja
Tudi pereče vprašanje v zvezi z mejo, ki deli Irsko, in ki naj bi bila po novem meja med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo, bi bilo lažje rešljivo s poznavanjem zgodovinskih dejstev o meji med Italijo in SFRJ (Slovenijo). Najprej bi bilo potrebno Ircem vztrajno zabijati v glavo, da je meja, ki deli njihov otok, najbolj odprta meja v Evropi, čeprav bi na njej od stražnice do stražnice korakali oboroženi vojaki. Ob morebitnih ustreljenih kontrabantih bi ponudili honorarno zaposlitev slovenskemu pravosodnemu strokovnjaku, ki je bleščečo kariero pred desetletji začel v Kopru s subspecialnostjo na najbolj odprti meji. Bruseljski birokrati bi na mejo poslali policijo in carinike, ki bi arogantno uradovali v Ircem dobro razumljivem jeziku. Ali bi bila to madžarščina ali luksemburščina, bi odločil Jean Claude Juncker, ki si je občutek za mejna vprašanja med drugim ostril z mejo v Piranskem zalivu.
Negovanje tradicij
Po ločitvi bodo pristaši protestantskega reda Viljema Oranskega dobili znova veter v jadra za razpihovanje sovraštva med Irci. Oranževce nehote lahko primerjamo z našim Protestantskim društvom Primož Trubar. Bistvena razlika med obema netilcema nesloge je v tem, da sta moč in vpliv Oranževcev v zadnjih letih nezadržno slabela in zdrsnila na raven folklore, naše društvo pa vsako leto ob koncu oktobra sproža kulturni boj z novim zanosom in močno podporo politične kontinuitete. Oranževci so rezultat bridke irske zgodovine, naše društvo pa, ki nima nobene zgodovinske kontinuitete, je otrok bojevitega ateizma ter namenjeno predvsem instrumentalizaciji kulturnega boja.
Sukcesija
V Sloveniji dokazujemo, da se da preživeti kljub temu, da je ostala delitev premoženja in pravic po razpadu Jugoslavije na pol poti. Južne »prijateljske« države nas uženejo v kozji rog, kadar se jim zahoče. Kaj pomaga vztrajno slovensko sklicevanje na sukcesijo, če pa državna in tudi mednarodna sodišča razsojajo v škodo Slovenije. Predvsem zaradi finančnih bremen, ki nam jih nalagajo naši nesposobni politiki in pravniki, se da zgolj preživeti in životariti in opazovati propadanje družbenih podsistemov (zdravstvo, pokojninski sistem, električna in prometna infrastruktura, …) in mahati v slovo mladim Slovencem, ki odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom.
Kako se bo sukcesija izšla pri slovesu Združenega kraljestva iz EU, kjer se odpira fronta kakovostno izenačenih vrhunskih in pravnikov, je vprašanje, ki ostaja v senci irske meje. Ne ena ne druga stran se pri tem niti slučajno ne more in ne sme učiti iz polpretekle slovenske zgodovine.