Deset let stopnjevano neugodne razmere v Republiki Sloveniji so znova eskalirale ob medijskih zlorabah volilne kampanje za predčasne volitve v Državni zbor, ki so potekale dne 3. 6. 2018. Kampanja v prid brezvsebinskih politik se je stopnjevala tudi po izidu volitev, prek izvolitve predsednika vlade dne 17. 8. 2018 in oblikovanja vladne koalicije dne 29. 8. 2018.
Ob tem so pojav brezvsebinska (»neideološka, resetatorska, vseenačna, nepreteklostna«) gibanja. So pojav, ki pustoši po zaupanju, ki je vezivo volilnega telesa. Posebej globoko opustošenje zaupanja je povzročilo gibanje DLGV.
Brezvsebinska gibanja se s stvarnostjo ne soočijo. Stvarnost je, gledano po vsebini, huda prizadetost volilnega telesa zaradi več desetletnega in persistirajočega totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod. Stvarnost je Veliki razkol in Vzporedna država. In s tem se bo treba soočiti.
Brezvsebinsko gibanje – primer DL
Ena od značilnosti brezvsebinskih gibanj, kakršno je DLGV, je, da se rada pustijo poimenovati kot »neideološka«, »resetatorska«, »vsegliharska« (slednje po svojem mnenju, da so vsi enako slabi). Posebej rada se vzvišeno samodeklarirajo za »sredino« in za »liberalno«. Zlasti pa menijo, da se »mi že ne bomo ukvarjali s preteklostjo«.
Gesla kot so sredina, reforme, reset, neideološkost, liberalci, vseglih, in pa »ne bomo se ukvarjali s preteklostjo«, so politika tovrstnega gibanja. To je bilo dovolj, da so koncem leta 2011 pridobili zaupanje precejšnjega dela volilnega telesa.
Brezvsebinsko gibanje DLGV je nekega jesenskega popoldneva 2011 izbruhnilo v napovedi ustanovitve politične stranke. Kakšno naključje, časovno vzporedno je v politiko eskaliralo pravtako brezvsebinsko gibanje LZJ-PS in voditelja obeh gibanj sta iz iste rodbine. V nekaj tednih so v DLGV pridobili pospešeno rastoče anketno zaupanje volilnega telesa. Anketno zaupanje je raslo proti več deset odstotkom. Nato je prišlo do vsebine. Vsebina poslovanja predsednika DLGV je prvotno stopnjevano anketno zaupanje načela, ob izidu predčasnih volitev v Državni zbor dne 4. 12. 2011 so pristali na 8,37 %. Čez nekaj mesecev so brezvsebinsko DLGV preimenovali v DL tako, da so ob načetem zaupanju iz imena ukinili predsednikove inicialke.
V začetku leta 2012 so, skupaj z nekaterimi drugimi strankami, oblikovali izrazito reformno vlado. Reformna učinkovitost te vlade se je tekom leta stopnjevala. To je povzročalo »pregrete čase«, ki jih je organizirala t.i. Vzporedna država slovenskih prokomunistov, zlasti v obliki »spontanih« uličnih neredov. Do sredine decembra leta 2012 je reformna vlada dokončno povečala svoj pritisk z napovedjo izvedbe reforme in preiskave več desetletnega kriminalnega ozadja slovenskih bank. Slednje deluje, »paralelno« zakonitemu, pod sistemsko-strukturnim okriljem Vzporedne države. Predsednik – tedaj še ne padle – reformne vlade je napoved reforme in preiskave vprašljivih dejanj v slovenskih bankah podal dne 19. 12. 2012 takole – »Današnja odločitev US je branik slovenski suverenosti. Varuje blaginjo ljudi ter omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank« (cit. dostopno – tu).
Zgodovinski preobrat v prid možnosti za preiskavo preteklih nezakonitih dejanj v slovenskih bankah, ki se navaja v napovedi z dne 19. 12. 2012, je nastopil v obliki odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-II-1/12-23 in U-II-2/12-22 z dne 17. 12. 2012 (dostopno – tu). Ustavna odločba ni dovolila referendumov zoper Zakon o slovenskem državnem holdingu in Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, s čimer (referendumi) se je skušalo zablokirati reformo in preiskavo kriminala slovenskih bank.
Državljanska lista (DL) – globoko opustošenje zaupanja
Na kar je »reformna« stranka DL takoj po začetku leta 2013 vrgla reformno Vlado Republike Slovenije.
Kako to, da je izrazito reformno samodeklarirana DL začetkom leta 2013 vrgla izrazito reformno vlado. In to po letu dni pregretih časov zoper kakršnokoli reformo te vlade. Ta eksperiment DL je v volilnem telesu opustošil zaupanje do reformnih gibanj. Od tega si slovensko volilno telo še danes ni opomoglo.
Na opustošeno zaupanje zaradi eksperimenta DL se je primeroma opozorilo takole:
»! @GregorVirant1 @zzTurk A dajte no, g. Virant. Izgubili ste volitve, številnim zagabili liberalno opcijo, tukaj si pa kao bildate “imidž”.« (cit. po Bojan Požar, dostopno – tu).
Krivdo se je osvetlilo takole:
»Krivda je v glavnem v napačni oceni predsednika stranke Gregorja Viranta, ki je takrat ocenil, da je bolj pomembno, da sledi načelom pravne države, za katere se je kasneje izkazalo, da to sploh niso načela pravne države, kot pa političnim interesom stranke, da reformira.« (cit. po Tomaž Štih, dostopno – tu).
Eksperiment DL pa se je osvetlilo takole: »Pravzaprav vas zalijejo neki lobiji, interesne skupine, preden se obrnete je vaša politična stranka leglo korupcije in to je Državljanska lista tudi na primer postala« (cit. po: Rado Pezdir, dostopno – tu, čas 8:57). Ob odhodu je dr. Janez Šušteršič »izpustil iz rok že vse, in enako je izpustil iz rok, da bi korumperje malo bolj preganjal, jih je v eni točki, ampak ni bil dosleden. Recimo Tomaž Štih je tipičen primer nekoga, ki mu zmanjka hrbtenice takrat, ko je treba karkoli narediti, ko je treba zaustaviti zadeve. In mislim, da bo on pred slovensko zgodovino bo moral marsikaj odgovarjat, sploh pa pred volivci, ki so Državljansko listo videli kot neko liberalno stranko z neko integriteto.« (cit. po isto, čas 15:41).
Kako naprej? – Soočiti se s stvarnostjo
Preden se s strani članov in simpatizerjev Državljanske liste prevarani volivec še kdaj odloči nadeti kak Prstan oziroma podeliti volilno zaupanje najbolje informiranemu gospodu Požarju ali kakemu gibanju, ki se rado samodeklarira za »sredino, reset, neideološko, reforme, liberalno, vseglih, in pa ne bomo se ukvarjali s preteklostjo«, se bodo morala gibanja soočiti s temeljnim vsebinskim problemom tega naroda in države.
Brezvsebinska gibanja se s to stvarnostjo ne soočijo. Stvarnost je to, gledano po vsebini, da je volilno telo hudo prizadeto od več desetletnega in persistirajočega totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod. Stvarnost je Veliki razkol in Vzporedna država. S tem se bo treba soočiti.
Temeljni problem je – znova – eskaliral v zadnjem desetletju, kar se odslikava v daljici neutemeljene uporabe finančne oblasti. Vrišemo jo od točke za leto 2008 v znesku 8275 milijonov evrov konsolidiranega bruto dolga države, preko točke za leto 2017 v znesku 31860 milijonov evrov tega dolga do točke za konec 1. četrtletja 2018 v znesku 32997 milijonov evrov (Surs – tu).
Posebej hud problem je desetletna sinergija sistemsko-strukturnih protipravnih udarov v največjo splošno demokratično stranko SDS in njenega voditelja, ki mestoma kot osamelka nasprotuje sistemsko-strukturnim procesom za ponovno vzpostavitev totalitarnega sistema slovenskih prokomunistov. Od leta 2008 potekajo z neutemeljeno uporabo javnih pooblastil uslužbencev zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, ob podpori državnih medijev. Ob izidu letošnjih volitev v Državni zbor je to eskaliralo še v formalno-politični »bojkot« (izključitev iz družbe) zoper to demokratično stranko kot veliko in zaslužno zmagovalko volitev. S tem nedopustnim ciljem LMŠ, SMC, SD, NSi (dr. Janez Pogorelec), SAB in Desus ter Levica se je oblikovala neformalna, a stvarno totalitarna koalicija.
S tem se izpodbija temeljne elemente, ki sedanjo državo ločijo od elementov pretekle totalitarne države slovenskih prokomunistov. S tem se bo treba soočiti.
Kako naprej? – Veliki razkol in Vzporedna država
V smislu problema Velikega razkola je slovensko volilno telo hudo prizadeto zaradi več desetletnega in persistirajočega totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod. Vsem nam na očeh je temeljni problem patologija, ki jo simbolno ponazarja več desetletna daljica Velikega razkola slovenskega naroda. Na eni strani daljice Velikega razkola je simbolna točka A s skupnostjo sotrudnikov totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod; na drugi strani je točka B z žrtvami skupine A. S tem se bo treba soočiti. Čas je že.
Čas. Ob stiku s časom trčimo ob hkraten problem. To je problem časovne oziroma zgodovinske metode proučevanja življenjskih problemov. Zgodovinska metoda je v tej državi sila občutljiva metoda. Toda temeljni problem Velikega razkola je vezan na preteklost in sedanjost ter prihodnost. Pootročeni brezvsebinski floskuli, da »se ne bomo ukvarjali s preteklostjo« se bo treba odpovedati. Čas je že. Preteklost je namreč, ob soočanju s hudim problemom Velikega razkola slovenskega naroda, enakovredna sedanjosti in prihodnosti.
Tudi v smislu problema Vzporedne države slovenskih prokomunistov se bo treba odpovedati pootročeni brezvsebinski floskuli »da so vsi glih«. To je floskula brez mere. Nima mere. Ni sorazmerna z danes dokončno javno dostopnim vedenjem o obsežnem sistemsko-strukturnem aparatu Vzporedne države sotrudnikov iz simbolne točke A daljice Velikega razkola slovenskega naroda.
Kako naprej? – Mera Vzporedne države
Mere Vzporedne države so, na primer na področju Vzporedne ekonomije, Vzporednega bančništva in Vzporednega financiranja medijev in volitev javno osvetljene z oddajami iz leta 2006 oziroma 2009 (RTV Slovenija, dostopno – tu, tu, tu in tu) in oddajo z Radom Pezdirjem iz julija 2017 (RTV Slovenija, dostopno – tu).
V oddajah se ob okrepljeni uporabi zgodovinske metode razkrije, kako so iz organiziranega kriminala nastala velika slovenska podjetja, od katerih so se številna ohranila do danes. Osvetli se organiziran kriminal Službe državne varnosti pod poveljstvom Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. »Za lastnike podjetij je Udba imenovala navidezne lastnike, svoje sodelavce, za direktorje doma ustanovljenih podjetij pa prav tako sodelavce, organe, ki so se sprva ukvarjali z ilegalno trgovino ali organizirali tihotapljenje.«
Na vprašanje, ali se je to dogajalo z vednostjo predsednika CK-ja Milana Kučana, poznejšega prvega predsednika, da so prelivali denar v tujino, se v oddaji iz julija 2017 odgovori: »Seveda, sistem je bil tak, da je predsednik CK ZKS enostavno bil tisti, ki je bil nadrejen Službi državne varnosti in ta mu je poročala.« Na vprašanje, ali je slovenska služba državne varnosti sodelovala z italijansko mafijo, odgovor je: »Seveda, teh dokumentov je ogromno […] veliko lahko vemo tudi iz dokumentov, ki prihajajo iz italijanske parlamentarne preiskovalne komisije zoper organiziranemu kriminalu.«
Z vidika Vzporednega financiranja medijev se osvetli tole: »Tudi ta Proteus [kot luksemburški off shore podjetja Safti] se vrne v slovensko ekonomijo preko KB 1909, lastnice notoričnega Mark Medicala, ki je za 200 milijonov prodal srčnih opornic slovenskemu zdravstvenemu sistemu, vrne se preko tednika Mladina, Klirinško depotne družbe, Mipa, Proteja, lahko še naštevamo.« Z vidika Vzporednega financiranja volitev pa se razkrije dokument »o financiranju predvolilne kampanje leta 1992, predvolilne kampanje Milana Kučana za predsednika države, in sicer zgodba je taka, da gre to plačilo Studia. Studio Marketing je plačal oglaševanje na Radio Koper, denar pa bi prišel iz portoroškega Casinoja« (slednje cit. po navedenem viru, čas 24:20).
