Nova ideja, da bi v Sloveniji desne stranke oblikovale Novi ali Drugi Demos, se pojavlja vse od ukinitve prvega zmagovitega Demos-a iz leta 1990. In je dobra! Dobra je tudi zato, da bi krščanstvu naklonjeni politiki prekinili z medsebojnimi nepotrebnimi spori; kdo je o komu kaj dejal in kdo ni. Politik naj ne pozna zamer pač pa zgolj interes za dobrobit vseh.
Program, ki so ga leta 1989/90 oblikovale stranke združene v koalicijo Demos, je bil nacionalen in združevalen. Če ne bi bil, bi Slovenci še danes ne imeli svoje države. V takratno koalicijo Demos so se vključile nacionalno in državniško usmerjene stranke ter posamezniki. In to ne glede na versko ali drugo politično prepričanje! Pomemben je bil skupni cilj, da Slovenijo iztrgamo iz komunističnega sistema in Jugoslavije ter zgradimo demokratično družbo v suvereni državi Sloveniji.
Vedeti je treba, da si pobudniki za oblikovanje politične koalicije DEMOS nismo postavljali nobenih političnih ali drugih pogojev. Še pred povabilom strankam je skupina različno razmišljujočih posameznikov, levih in desnih, najprej oblikovala politični in gospodarski program z jasno določenimi cilji in šele nato je sledilo povabilo. Po dogovoru je program predvolilne in povolilne koalicije Demos vseboval detajle in tudi politični programov vseh pomladnih strank. Skupni cilji vseh strank Demos so bili: demokracija, svoboda govora, odhod iz Jugoslavije ter poprava medvojno in povojni storjenih krivic. S tem programom je koalicija Demos aprila 1990 zmagala na volitvah ter v nadaljevanju, ko je prevzela odgovornost za vodenje države, uresničila svoj glavni cilj – dobili smo samostojna neodvisno državo Slovenijo.
In tak program, ki so ga pobudniki Demosa predstavili strankam, tudi strankam z večinskim levim vodstvom, kar so vsekakor bili Zeleni Slovenije, je bil sprejemljiv za večino. Da smo se Zeleni Slovenije odločili in izglasovali za vstop v DEMOS, je bilo potrebne nekaj politične strategije in modrosti. Na volitvah leta 1990 bi zmagale leve politične sile, če bi Zeleni Slovenije ostali izven koalicije Demos. Na vprašanje, ali bi brez Zelenih Slovenije danes imeli samostojno Slovenijo, je moj odgovor jasen – NE!!!
Res je, da je bilo v Demosovi koaliciji veliko takih, ki so tik pred zdajci izstopili iz partijskih (CK ZKS) vrst in se vrinili (tudi) v vse stranke, zato DEMOS po osamosvojitvi ni imel več večine za lustracijo in tudi ne za številne druge projekte ter reforme. Saj so takoj po slovenski osamosvojitvi dvignili glasove »levi vrinjenci« in konec leta 1991, brez posveta z celotnim vodstvom in številnim članstvom, koalicijo Demos ukinili. Kdaj bo slovensko volilno telo spoznalo, katera politična opcija je v resnici ustanovila samostojno in neodvisno državo Slovenije, lahko le ugibamo in upamo?
Žal so se takoj po osamosvojitvi v Demosu prebudile leve sile in koalicijo razbile. S tem so zaustavile politični odhod komunistične ideologije, ki je tako ostala prisotna v slovenski družbi vse do današnjega dne. To je razlog, da se »balkanska« politika koruptivnega socializma, ki ne pozna nacionalnih vrednot, nadaljuje. Bomo to še dopustili? Po mojem osebnem prepričanju so spremembe, ki bo temeljile na dvigu narodne zavesti vseh državljank in državljanov Slovenije, nujno potrebne. Prav tako je potrebno vedeti, da so od slovenske osamosvojitve minila skoraj tri desetletja in da sedaj volijo že mladi, ki zgodovine in resnice o komunističnem sistemu ne poznajo. Ne poznajo niti tega, kako smo dobili slovensko državo. Saj jo šolski sistem še vedno ne zaznava in o njej ne poučuje.
Tega bi se morali zavedati tudi današnji politiki in na prvo mesto postaviti državo in njene prebivalce. Politiki morajo biti narodno zavedni, biti morajo prepričani, da sta slovenska in evropska kultura zgrajeni in oblikovani na judovsko-krščanskih temeljih in ne na islamu, kot to danes nam hočejo vsiliti nasprotniki krščanstva. Res je tudi to, da »levica« ni nikoli bila nacionalno in ne državniško usmerjena.
Če imajo desne stranke resen namen po sodelovanju, tako kot so ga imeli leta 1989 pobudniki in člani DEMOS-a, potem je »luč«, ki jo je prižgala NSi, lahko znanilka nove politične pomladi. Seveda pa bo morala prav pobudnica nove pomladi nagovoriti domovinsko in državniško usmerjene politike in stranke, da si postavijo skupen cilj – da se odpravijo vse zamujene priložnosti in se nadaljuje z demokratizacijo družbenega sistema. Prepotrebno je tudi, da odpravi državna korupcija in vzpostaviti vladavina prava. Zmanjšanje (odprava) državnih birokratskih postopkov je v korist gospodarstva in državljanov. Po mojem prepričanju je zgoraj navedeno je edini način, da se prebudijo pasivne volivke in volivcev, ki še vedno nasedajo propagandi levičarskih naslednikov, ki se v javnosti promovirajo z motom »vsegliharstva« ter razglašajo, da je demokracija le »farsa« desnih politikov. Vedno pa pozabijo, da je to svoboda in pravica, ki nam je bila po dolgih desetletjih komunistične diktature dana šele leta 1990 in ki jo je tudi danes vredno izkoristiti.
Zato je po desetletju vladanja skorumpirane slovenske levice nujno, da vajeti oblasti znova prevzamejo pošteni in demokratično misleči ter narodno zavedni politiki. Leta 1990 je politična koalicija DEMOS, kakršnakoli je že bila, potegnila politični in gospodarski voz iz blata komunističnega enoumja ter v državne inštitucije obrnila in postavila na pot demokracije. Tak je bil politični program.
Stranka NSi, ki je dala pobudo, bo morala, še pred povabilom programsko sorodnih strankam, najprej oblikovati programsko usmeritev zamišljene koalicije. S tem bi pokazali resničen namen, kar bi prepričalo dvomljivce, ki menijo, da gre zgolj za predvolilno potezo nadobudnih politikov ene od stranke v Sloveniji. In v tem je politična modrost in veličina, ki pa je dana le majhnemu številu politikov. Seveda se je kljub temu potrebno postaviti v politično »držo«; kdo lahko in s kom bi v koaliciji lahko sodelovali tudi po volitvah. Oziroma, kdo in v kolikšni meri se zaveže, da bo deloval v korist naroda.
Demos je ljudstvo! Ljudstvo pa je pisana paleta razmišljujočih ljudi, politikov, posameznikov in volivcev, ki nazadnje vedno odločijo in določijo kdo jim bo vladal. Žal pa se nekateri, ko prestopijo prag parlamenta, tako radi spridijo. Politika ni sekanje glav in pljuvanje, pač pa je vsesplošna razgledanost in politična modrost, kako pridobiti nasprotnika, da sprejme in potrdi tvoje ideje, ker so te v dobrobit vseh državljank in državljanov. Seveda morajo strankarski veljaki za usklajevanje političnih in programskih ciljev imeti veliko mero narodne in državniške drže. Moderni »instagrami« so lepo zavita embalaža brez kvalitetne vsebine. Tako kot reklama za nakup po spletu, kjer razočaranje pogosto pride s poštno pošiljko.
Različna politična in strankarska stališča je potrebno znati ubrusiti in usklajevati pred in po volitvah. V demokraciji naj stranke ne bodo si nasprotujoče za vsako ceno, pač pa naj sodelujejo v korist vseh. Od političnih voditeljev in njihovih strank državljani pričakujemo zgolj to, da jim tudi v času po volitvah, ko jim v resnici vladajo, služijo in jih ne razočarajo.
Bilo bi pametno, če stranka NSi ali katera koli druga politična stranka, ki bo sodelovala pri oblikovanju Novega Demosa, seveda če to mislijo resno, najprej opravijo »spravo«, kar jim narekuje tudi njena krščanska drža, da o političnem pragmatizmu za dosego ciljev ne izgubljam besed. Izločevanje največje pomladne opozicijske stranke SDS, oziroma njenega vodja Janeza Janše, je strel v prazno, je avtogol v korist nasprotnikov demokratične ureditve.
Da spor na desnem političnem polu godi levici je razumljivo. Levi politiki poznajo politično moč in usmerjenost SDS in njenega predsednika. In ga ne želijo v svojih vrstah. Težko pa to razumemo tisti, ki smo z njim tesno sodelovali v času, ko je v Demosovi vladi vodil odločilni resor Teritorialne obrambe, ki je junija in julija 1991, skupaj s slovensko Milico, uspešno ubranil komaj rojeno državo Slovenijo.
Zakaj take misli in napotki? Zato ker Slovenija gospodarsko napreduje, politično pa pri vseh treh vejah oblasti ostaja v ritmu« starega sistema, ki ga opišejo naslednje besede: »Skregaj ljudstvo, da mu boš lahko vladal.« Do kdaj bo še tako, je odvisno od nas volivcev in volivk! Da volimo, je naša pravica in dolžnost ter upanje za lepši in prijaznejši jutri za nas in naše potomce. Dovolj nam je tujega škornja, ki se nam znova vriva skozi nepredvidene migracije tujerodne kulture jezika in verskega ekstremizma. Bodimo ponosni na svojo državo in njeno kulturo in ne pristanimo na »željo« levice po »multikulturi«.
