Kdo vam daje kruh, je bilo v stoletjih pred Kristusom eno od poglavitnih vprašanj v Izraelu? Za pobožnega Juda ni bilo nobenega dvoma, da je res to, kar jim je rekel Mojzes v puščavi: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti« (2 Mz 16,15). Prepričanje, da je vse Božji dar, je po prihodu Izraelcev v Palestino okoli leta 1.300 pr. Kr. ustvarilo novo kulturo, ki se je korenito razlikovala od vseh tedaj znanih kultur. Bistveni potezi judovske kulture sta bili zahvaljevanje in slavljenje Boga.
V 117. psalmu beremo: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,/ vekomaj traja njegova dobrota./ … /Recite zdaj vsi, ki verujete v Gospoda: ‘Vekomaj traja njegova dobrota.’« Duh zahvaljevanja intonira vsa starozavezna besedila.
Najbolj pogost molitveni obrazec v stari zavezi in tudi sedaj v molitvenem bogoslužju Cerkve je prekipevajoče slavljenje, ki se glasi: »Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela,/ hvalite in poveličujte ga vekomaj./ Slavite Gospoda, vse vode nad nebom,/ vse Gospodove moči slavite Gospoda./ Slavita Gospoda, sonce in luna,/ zvezde na nebu, slavite Gospoda./ Slavita Gospoda, dež in rosa,/ vsi vetrovi slavite Gospoda.«
Sv. Pavel v današnjem drugem berilu roti Efežane, naj ne živijo kakor pogani, v ničevosti svojih misli. Ničevost poganskega dojemanja življenja je bila v obupu nad bogovi, ki so bili ambivalentni, enkrat dobri, da so ljudem dajali živež, drugič uničevalni. Takšnih bogov ljudje niso mogli ljubiti, jih slaviti in se jim zahvaljevati, pač pa so se jih bali. Tako je bil, denimo, Apolon bog svetlobe in pomladi, moralne čistosti in umetnosti, a že njegovo ime pove, da je bil tudi uničevalec, rušilec, ki se je Grkom maščeval s kugo in pripomogel tudi k Ahilovi smrti. Ob tem je imel še številna ljubezenska razmerja, med drugimi s Kasandro, Sibilo, Kireno itd.
Posledice ničevega poganske mišljenja so bile zelo negativne, saj so bili stari Grki prisiljeni, da so se naslanjali predvsem nase. Iz tega se je rodila ideologija osebnega ponosa. Jud se je ponašal z Božjo dobroto, Grk pa s svojo filozofijo, vojaški veščinami, bojevitostjo in kultom atletsko izklesanega telesa itd. Ničevost poganskega ponosa se zopet vrača v evropsko zavest. Kaj se dejansko skriva za tako čaščeno besedo, kot je osebni ponos, ali za sloganom: ‘Ponosen sem na to, kar sem ustvaril in kar sem dosegel.’
Med Slovenci bi težko našli avtorja, ki bi tako natančno in globoko analiziral problem ponosa kot A. M. Slomšek (1800–1862). Bil je pred skoraj nerešljivo zadrego, kako univerzalno uskladiti s partikularnim; kako kozmopolitskemu katolištvu, kjer ni več ne Juda ne Grka (prim. Gal 3,28), postaviti ob bok nacionalno, slovensko, in to v času marčne revolucije 1848, ko so bila v Evropi prizadevanja za oblikovanje nacionalnih držav na vrhuncu, obenem pa se je znotraj teh držav prebujala nacionalna zavest manjših narodov, tudi Slovencev, zaradi česar so bile nacionalne strasti pri graditvi narodne identitete do kraja razgrete.
Slomšek je opozarjal, da je vse več »prenapetega narodnega ponosa; ljudje so pripravljeni temu maliku darovati celo svojo vero in vest, ker ga imajo za najvišjo postavo vsega mišljenja in čutenja. /…/ Edini pravi razloček med resnično krščansko ljubeznijo do svojega naroda in med puntarskim, poganskim nacionalizmom je ta, da vsaka resnična ljubezen do svojega naroda isto čustvo dopušča tudi pri drugih narodih, jih spoštuje in časti; krivi nacionalizem pa, sam v sebi popačen in zastrupljen, v protislovju s svojim lastnim narodnim sanjaštvom, oznanja le sovraštvo in zaničevanje ljudi drugih narodov. /…/ Narodi so kakor veje enega drevesa ter ne smejo eden drugega rasti ovirati. /…/ Navdušeni rodoljubi naj nikdar ne pozabijo biti goreči in odkritosrčni kristjani« (prim. Vinko Škafar in Jakob Emeršič, Slomškovo berilo, Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 104).
Iz tega vidimo, kako globoko je Slomšek doumel razliko med »biti ponosen na slovenstvo« in »ljubiti slovenstvo«. Vse njegovo pastoralno, kulturno ter pedagoško-prosvetno delovanje se je namreč odvijalo znotraj te drame. Hotel je, da Slovenci, ki jih je s svojo besedo dvigal iz malodušja nenehne potlačenosti, zaradi čustev ponižanosti in razžaljenosti ne bi rastí svoje narodne samozavesti usmerjali v sovraštvo do Nemcev in nemškutarjev, ki so imeli v Slomškovem času na Slovenskem družbeno, politično in ekonomsko premoč.
Slomšek se je torej izogibal govoru o ponosu nad tem, kdo smo in kaj zmoremo. Sledil je Jezusu Kristusu, ki nikoli ni podcenjeval pomena svojega judovskega porekla, vendar besede ponos ni uporabljal. V evangelijih besede ponos ne bomo našli.
Prav tako kot Slomšku je bil tudi Prešernu tuj ozkosrčni nacionalizem. V verzih žive naj vsi naródi,/ ki hrepené dočaka’t dan,/ je ponovil evangeljsko »zlato pravilo«, da »torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12).
Podcenjevanje in zaničevanje drugega in drugačnega je za mnoge edini način, kako doživljajo in izražajo svoj ponos. Nedavno sem se iskreno veselil hrvaškega uspeha na svetovnem prvenstvu v nogometu, zato sem dan po končanem prvenstvu na hrvaški televiziji gledal prenos sprejema nogometašev. Več kot polmilijonska množica je bila vzhičena; ure in ure so prepevali domovinske pesmi. Še posebej ganljiv je bil prihod Modriča in Vrsaljka v Zadar in njuna vožnja z barko ob mestni rivi. Bilo je neponovljivo. Spraševal sem se, kaj bi ob podobnem uspehu prepevali Slovenci, ki se kot narod ne poistovetimo z nobeno domoljubno pesmijo. Več kot Hej, hej, kdor ne skače ni Sloven’c,… enodušno ne spravimo skupaj. Slovenska narodna duša je razklana. Pristno veselje se je na Hrvaškem, žal, ves čas mešalo s »poganskim« poudarjanjem izjemnosti hrvaškega naroda, kot bi rekel Slomšek, s superlativi in tekmovalnim primerjanjem z drugimi, v smislu: mi smo nekaj posebnega, svet naj se nam prikloni in se čudi.
Ali nam Slovencem manjka ponosa, kar večkrat slišimo in se javno sprašujemo? Dilema, ki jo je Slomšek razrešil z neprekosljivo natančnostjo, v duhu miru, sprave in sožitja, se znova vrača k »poganskemu« diskurzu. Antropologinja Svetlana Slapšak, ki velja znotraj slovenske leve provenience za vrhunsko razlagalko družbenih protislovij, piše: »Domoljubje je najučinkovitejše ‘vozilo’ za sovraštvo, saj vzbuja v posamezniku strah pred kolektivnim in represalijami, zahteva enoumje. V današnjem svetu je izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli …« (Delo – SP, 28. 7. 2018, str. 5).
Kristjani sebe vidimo onstran antagonističnih dvojic: kolektivno – individualno, kozmopolitsko – nacionalno. Dovolj je, če v tej zvezi prisluhnemo Mariji: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku« (Lk 2,47). Marija po vsem tem, kar je dosegla, še posebej, da je bila Mesijeva mati, kar je bil sen vseh judovskih žena, ni pokazala nase in razkazovala svojega ponosa, temveč je slavila Boga, tistega, ki ji je storil velike reči. Ponos namreč zareže v odnos in ga prekine. Marija s tem, ko slavi Boga, vstopa v odnos zahvaljevanja, ko postane tekmovanje nesmiselno. Darovi, ki jih prejema, so namenjeni odnosu.
Niso pomembni dosežki, temveč odnos. In nasprotno, tisti, ki se ponaša s svojimi dosežki ter kaže na svoje zasluge in svojo izjemnost, tone v samozadostnost in osamo. Iz ponosa vznika primerjanje, ki vodi v tekmovalnost, kdo je v čem sposobnejši in zaslužnejši, kdo je močnejši in etično boljši. Tekmovanje je nasprotje odnosa. Božji darovi so namenjeni našemu veselju in preživetju, ne pa izmišljanju večvrednosti, ki naj bi legitimiralo našo nadvlado drugih. Ali slavimo Boga, ki nas obdarja z očetovsko ljubeznijo, ali slavimo svoje dosežke in izgubljamo odnos.
Če naj se osvobodimo praznega ponosa in tekmovalnih strasti, naj se znova vrnemo na začetek, k prvotni izkušnji Božje dobrote, ki je bila Izraelcem razodeta tudi zaradi nas. Tako beremo: »Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
