Homilija na 4. postno nedeljo.
Evangeljski odlomek o ozdravljenju sleporojenega (Jn 9,1-41) se začne z vprašanjem Jezusovih učencev: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Morda se nam zdi to vprašanje neumno, saj bi lahko kmalu našli zadovoljiv medicinski odgovor. Jezusovi učenci pa se niso spraševali samo po bioloških vzrokih, ampak po teoloških. Če je namreč Bog dober, so razmišljali, potem je nemogoče, da bi bil on vzrok trpljenja v svetu. On je tudi edini Bog, zato je nemogoče, da bi obstajal še kakšno drugo zlobno počelo poleg njega, v katerem bi iskali začetek trpljenja. To nas nagiba k razlagi, da je v ozadju trpljenja človekov greh. Za učence je torej samo vprašanje, kdo je grešil.
Jezus takšno sklepanje zavrne in preseže. »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak (se je rodil slep), da se na njem razodenejo Božja dela.«
Vsako trpljenje še ni povezano z grehom. Je tu in kliče po odrešenju. Jezus bi učencem sicer gotovo pritrdil, da ima greh posledice na naše dojemanje tega, kar se dogaja okrog nas, na bolezen, nesreče, smrt in drugo trpljenje. Greh nas naredi slepe za modrost križa in zastre moč odrešenja. Greh slika križ z barvami brezupa in nesmisla. Jezus pa križu – trpljenju vrača smisel in modrost. Trpljenje ima smisel v tem, da se preko njega razodenejo Božja dela.
Jezusovo Božje delo v evangeljskem odlomku je bilo najprej telesno ozdravljenje sleporojenega, potem pa tudi njegovo duhovno ozdravljenje, kajti ozdravljeni je kljub izgonu iz shodnice, začel verovati v Sina človekovega, v Jezusa, njegovega odrešenika: Priklonil se mu je do tal in ga tako po božje počastil.
Jezus svojo pozornost usmeri v notranjo slepoto. On sam je namreč Luč, ki odstira temo nevere. Nekateri farizeji niso hoteli niti verjeti, da je ozdravljeni isti človek, ki je bil prej slep in je beračil po ulicah. Bili so duhovno slepi za Jezusa, za Boga, ki je prišel človeku tako blizu, da ga je moč spregledati. In spregledali so ga oni, ki so se imeli za tiste, ki vidijo: vidijo v Postavo, vidijo v versko izročilo, vidijo v izraelsko zgodovino. Zaslepil jih je greh napuha. Jezus jim odgovarja: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«
Lahko se vprašamo: »Kaj pa mi, vidimo ali ne? Si priznati našo duhovno slepoto in prositi Jezusa naj nas ozdravi in razsvetli? Morda veljajo za nas Jezusove besede: »Odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata« (prim. Mt 7,5).
Naša notranja sprememba – spreobrnjenje srca je Božje delo, je luč, ki prihaja iz Jezusove daritve na križu.
Toda Jezusa ni več med nami na enak način, kot je bil, ko je ozdravil sleporojenega. Ljudje v stiski in trpljenju so še vedno med nami, Jezus pa ne hodi več po naši ulicah, da bi jih ozdravil in razodeval na njih Božja dela. Toda po naših ulicah hodimo mi. In to veliko poslanstvo razodevanja Božjih del na ubogih in trpečih je Jezus zaupal nam. Nam veljajo Jezusove besede: »Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,12). Jezus je zaupal Božja dela Cerkvi, da bi jih oznanjala in delila: v Božji besedi in v zakramentih, a zaupal jih je tudi našemu razumu in našim rokam, da bi ubogim prinašali upanje, da bi pomagali potrebnim in lajšali trpljenje tistim, ki jim drugače ni več moč pomagati. Božja dela so dela usmiljenja, ki smo se jih morali kot veroučenci nekoč naučiti: lačne nasičevati, žejne napajati, bolnike obiskovati, popotnike sprejemati … grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kdor se je Bogu pustil ozdraviti svoje duhovne slepote in veruje v odrešilno moč Kristusa, more prinašati Božjo luč na človeško trpljenje.
Tako se ne bomo več spraševali, kaj Bog počne v nebesih, med tem ko je na svetu toliko trpljenja, ampak bomo vstopili v Božje delo lajšanja tega trpljenja in sodelovali bomo pri Jezusovem delu za odrešenje sveta.
Foto: Flickr
