Kristofobije, strahu pred Jezusom Kristusom, je v javnem prostoru žal zelo veliko. Tudi v božičnem času. V zanikanju pravega smisla Božiča medijem zelo prav pride ameriška božičkomanija. Ob Božiču je pač treba imeti »božično tematiko«. Večinoma se prikazujejo »božični« filmi, ki se dogajajo ob času Božiča ali imajo v glavni ali stranski vlogi rdeče belega božička npr. Sam doma ipd., ki pa resnici na ljubo nimajo s pomenom Božiča kakšne posebne zveze. Prikazujejo se risanke o božičkih, maškarah v rdeče belih oblačilih, ki včasih prav tragikomično izpadejo v zanikovanju Božičnega sporočila. Komično bi bilo, če ne bi šlo za otroke. Tragično je, ker gre za izkrivljanje otroškega pogleda na Božič. Da ne govorim o Sv. Miklavžu, ki v javnem prostoru na škofovski kapi ne sme imeti križa… Ali pa o božičnih voščilnicah, kjer se je verska motivika, v večini morala umakniti medijsko in komercialno zaukazani.
Božični napevi spadajo k Božiču, tega se zavedajo medijski oligarhi. V božičnem času so priročni ameriški komercializirani božični napevi v vseh mogočih variantah »a la« Jingle bells itn., najraje samo instrumentalno, če pa že z besedilom, seveda v angleščini ali pa v slovenskem prevodu, kjer je izbrisan Jezus. Še posebej žalosten primer glasbene kristjanofobije v risankah sem pred kratkim videl, ko so Haendlovi Aleluji, kot eni najbolj znamenitih izrazov vstajenjskega veselja, ki se očitno tudi nekaterim zanikovalcem Kristusa lepo sliši, gladko spremenili besedilo.
Tudi v našem letošnjem medijskem prostoru je kakšna svetla izjema: naj omenim čudovit Božični koncert kranjske gimnazije na nacionalni televiziji.
V vrtcu otroke učijo pesem gibanja Vera in Luč Družinica – s prilagojenim besedilom, kjer je »družinica« nadomeščena s »prijateljstvom« in seveda, Bog v tej vrtčevski Družinici ne sme biti omenjen. Zame je prijateljstvo velika vrednota, ena največjih, ampak to je pesmica o družinici. Ne vem, kako gre tako spreminjanje besedila skupaj z avtorskimi pravicami.
Enega tragikomičnih viškov kristjanofobije sem pred dnevi doživel na simpatičnem prednovoletnem slavju. »One man band«, ki je večer korektno držal pokonci, ni mogel skriti svoje kristjanofobije. Očitno pa mu je zelo všeč pesem En starček je živel. Moram reči, da jo tudi lepo zapoje. Zadrega se pojavi pri refrenu: »Oče Nebeški, glej, še en kozarček zdej…«. Ko bi moral zapeti »Nebeški« je dobrega pevca naenkrat zmanjkalo in se je oglasil šele pri naslednji besedi. Sem mislil, da se je prvič zmotil, ampak refren se večkrat ponovi. In vedno je bilo enako.
Kljub vsemu pri nas večina, ne glede na to ali so verujoči kristjani ali ne, razume Božič kot družinski praznik, kar je eno glavnih sporočil Božiča. Družinsko sporočilo Božiča je zaenkrat še medijsko dovoljeno. Glede na to, da se to tepe s t.i. teorijo spola (gender theory), prevladujočo zahodno medijsko ideologijo, je verjetno vprašanje, koliko časa bo tudi ta vidik še medijsko dopusten.
Na www.24kul.si je objavljen plakat: »Jezus je edini razlog za Božič«, ki je objavljen tudi v tem prispevku. Tega dejstva ne bo spremenila ne potrošniška evforija, ne medijska kristofobija. Mislim celo, da bolj kot bo radikalno medijsko sprevračanje in brutalno udejanjanje teorije spola, bolj bodo ljudje iskali resnično Božično sporočilo.
Začnimo pri sebi! Ne bojmo se Kristusa. Papež Frančišek nam ga osebno doživeto predstavlja kot našega najboljšega prijatelja.
