Fenomen “skeletiziranega” Boruta P
Seveda, da politik lahko dalj časa “hrani svoj ego”, mora biti v njem tudi nekaj več. Mora imeti presežek, s katerim potegne za seboj ljudi, in prepričati mora kar najširši krog prebivalstva, da je nekaj naredil tudi zanje. Janez Janša v liku romantičnega samotnega jezdeca, ki se bojuje proti komunističnemu zmaju, Milan Kučan kot ljudski človek, ki ga skrbi, in Janez Drnovšek – iz s piedestala umaknjenega asketa so ustvarili neko karizmo in verodostojnost (s tem, da Kučan ni nikoli imel izvršne politične funkcije).
Borut Pahor nima nič od tega. V trendu švicarskih klasičnih ur so tudi ure, ki jih označujejo kot skeletizirane. Te ure imajo le še najnujnejše dele, praktično “nič ure” (zgolj kazalce in minimalen mehanizem) in so seveda izredno drage. In to je to. To je Borut P. Brez kakršne koli vsebine. Prazen, drago oblečen primerek, skozi katerega se vidi. Je le čisti, izpraznjeni politik, brez vizije in presežka, ki pa sta nujno potrebna. Če želi politik potegniti za seboj ljudi, mora imeti neki cilj, vizijo.
Recept za katastrofo
Tako smo dobili naslednjo trojico:
1. Boruta P z bonitetno oceno “DDD”.
2. Katarino Kresal, “politika novega kova” (Milan Kučan), ki pa je postala “princesa slovenske politične korupcije”, in to izključno zaradi Pahorjeve podpore.
3. Gregorja Golobiča, spletkarja iz ozadja in “večnega študenta”, ki mu je v soju političnih žarometov takoj spodrsnilo. Morda se komu zdi neokusno, da mu očitam sedemnajstletni študij ali nekaj takega, toda vsekakor pomeni padec vseh političnih standardov, če tak človek potem zasede položaj ministra za visoko šolstvo.
Slovenija boleha za hudo kronično boleznijo, ki se kaže s simptomi zelo majhne empatije ali celo z njeno odsotnostjo, kot predpogojem za skupno delovanje.
Slovenci se po vaseh, trgih, krajih in dolinah predvsem iskreno sovražijo med seboj. V skupnem sovraštvu jih druži le prišlek, na primer iz Ljubljane.
Nastanek političnega trojčka je na neki groteskni način odslikavanje tega stanja. Vsi trije voditelji se tako zelo iskreno sovražijo med seboj, da tega ne morejo skriti niti med javnimi nastopi. Druži jih samo skupno sovraštvo do vodje opozicije Janeza Janše. Zaradi nizke politične kulture pa moram vendarle poudariti, da nisem član SDS ali Janšev politični somišljenik.
113.000
V letu 2009, ko je Borut P začel svoj mandat, je bilo v Sloveniji okrog 64.000 brezposelnih, konec tega leta jih bo po pričakovanjih 113.000. Torej je za časa Boruta P izginilo od 250 do 300 tovarn, v državni upravi pa je število zaposlenih ostalo enako. Še več, Borut P je delavke Mure sladostrastno prepričeval, da je najbolje, če gre podjetje v stečaj. Hkrati pa je država začela metati v “rdeče revirje” na desetine milijonov za novo elektrarno brez kakršnega koli programa. Seveda, rdeči revirji so volilna baza socialdemokratov, Prekmurje pa ni.
Borut P je likvidiral firmo, ki je bila steber Prekmurja. Nemški Secop, lastnik Danfossa , pa je kar sam pobegnil iz Bele krajine.
Vsekakor dober gospodarski izkupiček Boruta P: od dvesto do tristo izginulih tovarn in dve opustošeni pokrajini, brez perspektive. Nič tujih vlaganj in en pobeg tujega vlagatelja. Res grozljiva bilanca.
Kljub vsemu sem nekakšen optimist, saj nastajajo v tem za nova podjetja in ideje skrajno sovražnem gospodarskem sistemu tudi taka podjetja, kot je Double Recall.
Notranja politika
Po lovu na tajkune je prišla streznitev z Gregorjem Golobičem. Lagal oziroma zamolčal je svoje lastništvo podjetja v tujini. Groteskno – človek, ki je svoj politični substrat namenil boju proti tajkunom, premožnežem in tako dalje. Podprla sta ga tako bivši predsednik zveze komunistov Milan Kučan (zdi se mi korektneje, da ga poimenujem tako, saj je partijske funkcije opravljal bistveno dlje kot državne) kot predsednik države Danilo Türk. S tem sta oba postala sokrivca za naslednji večji upad političnih standardov v Sloveniji.
In spet: Borut P bi moral Golobiča odstaviti. Če se politik zlaže ali zamolči resnico, je v zahodnih demokracijah “dead line” (mrtva linija). In Borut P je to linijo prestopil in tako postal največji sokrivec.
Katarino Kresal, “princeso slovenske politične korupcije”, bi moral Borut P odstaviti že v začetku leta 2010, ko se je začela afera z bulmastifi. Pa tega ni storil. Zaradi tega je glavni krivec za še nadaljnji upad političnih standardov v Sloveniji. Je krivec za vsa politična in druga koruptivna dejanja Katarine Kresal, ki jih javnost že pozna, in tudi tista, ki jih še ne.
Da ne govorim o referendumih, na katerih so volivci soglasno izrekli nezaupnico Borutu P. Pa tudi zaradi njih ni odstopil in s tem je dokazal, da politika nima dna. Vsi politični projekti, ki se jih je v treh letih lotil, so se spremenili v politično blato in močvirje.
Milan Kučan, Miran Potrč, Borut Pahor
Zgornja trojica na neki način predstavlja tranzicijsko levico, kot se sama imenuje, zadnjih dvajset let. Pri tem naj opozorim na sociologa Urbana Vehovarja (intervju na MMC RTV Slovenija), ki je v epohalnem intervjuju tej “levici” postavil kruto ogledalo.
Kučan in Potrč predstavljata kontinuiteto, Borut P pa konec tega obdobja. Vsi skupaj pa dokazujejo, da ne gre več za delavski razred, demokracijo, blaginjo Slovenije, temveč izključno za boj za oblast. Za to, da ostanejo še dan ali mesec dni dlje na oblasti.
Milan Kučan simbolno predstavlja to tranzicijsko obdobje, ki je obdobje zastajanja Slovenije v političnem in gospodarskem smislu. Obdobje brežnjevizma v Sloveniji. Če bi mu bilo res kaj za blaginjo Slovencev, bi pozval to skorumpirano kamarilo, od Katarine Kresal, Boruta Pahorja do na primer Zorana Jankovića, naj izgine (ali celo, naj se izseli iz Slovenije). Toda tega seveda ne bo storil.
Tega ne bo storil zato, ker bi potem moral priznati, da je tudi njegova politična pot zgolj in samo boj za oblast, ki je na koncu pripeljal Slovenijo v brezizhoden položaj.
Borut P pa je na neki način politično spačen otrok Milana Kučan in Mirana Potrča. Žal mi je, da Slovenija leta 1991 ni našla dovolj politične volje in moči, da bi Milanu Kučanu in Miranu Potrču in še nekaterim dosmrtno prepovedala politično delovanje. Kajti potem tudi Boruta P ne bi bilo.
Več: Finance
