Razvojna pot slovenskega naroda ni bila lahka. Sonarodnjak nam je povedal, da smo Slovenci, čeprav smo bili trdno zasidrani pod tujo oblastjo. Rekel nam je tudi, da bi se Slovenci in Slovenke morali izobraževati in z znanjem napredovati tako kot posamezniki in kot celoten narod.
Vendar tuja oblast nam je vedno znova dokazovala, da vse, kar je naše, ni pomembno. Oblast je hotela povsem upravljati z našimi navadami, tradicijo, delom, davki in tudi z mislimi. Če smo slučajno pomislili, da naši veliki starši v tuji deželi z nami ne ravnajo zgolj iz ljubezni, in smo se uprli, so nam s trdo roko unesli podatke, da se oblasti ne upira. Šele ko je tuji oblastnik – v tem primeru oblastnica – zahteval izobraževanje, smo se uklonili in začeli šolati svoje otroke. Vendar klic k narodni samozavesti je še vedno ostal v nas.
Po nekaj stoletjih pa je tudi oblastnik postal šibak. Konec prve svetovne vojne da prinesel mnoge spremembe. Klic k razvoju naroda je postal še močnejši. Dovolili smo si odprto sanjati o državi, v kateri bi Slovenci imeli večjo moč odločanja. Navdušenje je postalo gibanje. Že je bilo videti, da smo Slovenci pripravljeni na nekaj novega. V upanju po končni potrditvi, da se lahko uveljavimo kot narod, smo s strani velikih ponovno doživeli močno zavrnitev. Skozi stoletja nam je tuja oblast vnesla močno sporočilo, da se ni vredno dolgo boriti, ker sicer bo samo slabše in huje. Kratke in sladke sanje so bile končane. S sklonjenimi glavami smo se šli pokloniti drugemu tujcu – vendar tokrat vseeno z mislijo, da bo bolje, saj nam je bil ta tujec neke vrste bratranec po narodu. Upali smo, da bomo razumljeni in da se bomo lahko razvijali po naše – čeprav nismo vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Tudi medsebojno se nismo strinjali, ali je ta sprememba korak na bolje ali ne. Zato se je del našega naroda odločil, da bo raje živel pod starim tujim gospodarjem.
Hitro za tem je nastala nova vojna. Vojna ni nikoli rešitev in ne odgovor. Vojna je trpljenje za vse udeležence. Večina Slovencev še ni pozabila in ne prebolela tragičnih izgub prve vojne, v kateri smo bili Slovenci prisiljeni služiti svojemu gospodarju tudi tako, da smo ubijali in povzročali trpljenje svojim sonarodnjakom. Druga vojna pa je prinesla novosti za naš narod. Imeli smo dve izbiri. Večina se je opredelila. Nekateri zaradi interesov, nekateri zato, ker so jih tisti z interesi prepričali ali pa so kar s puško prišli po njih. Vendar obe strani sta nama dali možnost, da smo tudi sami malo gospodarji.
Medvojni in povojni dogodki so pokazali, kako so vplivala stoletja vzgoje, ki jih je bil naš narod deležen pod tujim gospodarjem. Prav od njih smo se učili, kako je biti gospodar. Hoteli smo pokazati, da znamo biti dobri gospodarji. Če so nas gospodarji tepli, bomo jim dokazali, da smo še boljši od njih, in se bomo še bolj tepli in še močneje bomo dokazovali drug drugemu, da ne znamo uspeti.
Zgodni razvoj nacije
Narod, kakor tudi posameznik, ima svoj razvoj. Slovenski narod si je od Trubarja naprej utiral pot. Smo generacija, ki je doživela, da smo iz naroda postali nacija. Osebno se čutim počaščenega, da kot Slovenec živim v državi, ki se imenuje Republika Slovenija.
Potrebovali smo skoraj pol tisočletja, da smo iz naroda postali nacija. V zadnjih 27. letih pa dozorevamo kot država in državljani. Nič nam ni podarjeno. Smo generacija, ki se uči biti nacija in imeti svojo državo. Nacija ni družina, ki ima starše in otroke, temveč skupnost odgovornih posameznikov.
Potrebno se je naučiti skrbeti zase
Do osamosvojitve slovenski narod ni imel možnosti skrbeti zase. Za nas so skrbeli in razmišljali drugi. Ko smo dobili občutek, da za nas »preveč« skrbijo, smo pripravili upor. Neposlušnost se je navadno končala, ko so starši vladarji na takrat uveljavljen način disciplinirali svoje otroke. Z »ročnim vnašanjem podatkov« so nam jasno sporočili, da uporniškega vedenja ne bodo dovolili. Iz teh časov smo se naučili, da oblasti ni za zaupati ter da nam kot posameznikom ni možno storiti prav nič.
Časi so se spremenili. Prvič v zgodovini imamo svojo državo in tudi možnost vplivanja za zakone, dinamiko razvoja družbe in oblikovanja nacije. Vendar še vedno se obnašamo, kot da je oblast tuja in kot da smo ubogi majhni otroci, ki ne moremo nič storiti. Veliko prigovarjamo, veliko pišemo po forumih, a le malo zares storimo.
Kaj ima vse to veze z Božičem?
Na Božič se je sam Bog učlovečil. Beseda je meso postala. S tem dejanjem je sam Bog jasno izrazil zaupanje človeku, da bo poskrbel za novorojenega deteta. Bog je poskrbel, za kar človek ni mogel, vse ostalo pa je prepustil človeku v odgovornost. Marija in Jožef sta opravičila to zaupanje. Tako je lahko Jezus Odrešenik rastel, se razvijal in kočno postal odrasel človek, ki je izpolnil svoje poslanstvo.
Leta 1990 smo izglasovali svojo državo. Leto za tem nam je bila ta država prvič v zgodovini tudi zaupana. Sedaj jo končno imamo! Vendar smo zanjo tudi odgovorni. Odgovorni smo zanjo vsem generacijam pred nami, ki so sanjali o tej državi. Odgovorni smo nam vsem, ki sedaj v njej živimo. Odgovorni smo zanjo tudi našim otrokom, da bodo lahko v njej živeli mirno in v blagostanju. Odgovorni pa smo zanjo tudi Bogu. Končno smo dobili priložnost in sedaj je na nas, da priložnost izkoristimo.
Zato ne bodimo tiho, ko menimo, da nas oblastniki tepejo. Javno, jasno in enotno povejmo svoje zahteve. Če se z nečim ne strinjamo, povejmo in tudi pokažimo z dejanji. Predvsem in najprej po postanimo takšni državljani, kakršni bi hoteli, da je država. Ne bodimo več nebogljeni otroci, ampak postanimo odrasli odgovorni posamezniki naše nacije. Če se spremenimo državljani, se bo morala tudi država in oblastniki. Spremembe so v naših rokah!
Bog je Mariji in Jožefu zaupal svoje sina Jezusa Kristusa, ker je vedel, da ga bosta zmogla ljubiti, negovati, zaščititi in pospremiti v odraslo dobo. Nam pa je zaupal Republiko Slovenijo, ker ve, da zmoremo in bomo to deželo in državo ohranili, skrbeli zanjo in iz nje naredili deželo blagoslova za vse njene prebivalce. To je skrb vseh nas. In zmoremo in bomo.
SREČNO SLOVENIJA!
