Včasih je zanimivo prebrati tudi kakšen prispevek iz trdega levičarskega tiska, na primer Mladine. V zadnji izdaji v oči bode sicer zanimiv, a obenem malce žolčen naslov platnice, ki se glasi: »Beli moški v paniki«. Ob vpadljivem napisu pa je še kričeča upodobitev plavolasega mladeniča v uniformi rjavosrajčnika, ki ponosno dviguje nacistično bandero. No, ta ni povsem nacistična, saj je namesto svastike na njej izrisan krog s poševno puščico – simbolom moškosti. Kot da je moškost nekaj nacističnega, torej slabega, zločinskega. Če ni, gre za spolno diskriminacijo. Naslov in karikatura se nanašata na članek publicista Marcela Štefančiča, jr., ki v svojem zmagovitem zanosu modruje, da je sodobni moški »kup nesreče«, ki se zaradi triumfirajočih feministk in nekrščanskih migrantov počuti vse bolj ogrožen in zapostavljen.
Je »beli krščanski moški« ogrožena vrsta družbene evolucije?
Po njegovem svetem prepričanju gre za »jeznega, divjega, nestrpnega, agresivnega moškega«, konkretno za »belega (krščanskega) moškega«, ki je »zgrmel s svojega prestola« – izgubil nekdanjo dominantno družbeno moč in je zato na smrt nesrečen. Ob tem gospod Štefančič v svoji zasvojenosti z modernističnim duhom pozablja, da tudi sam spada v kategorijo t. i. »belih moških« (sicer morda nekrščenih, pa nič zato). No, mogoče pa ne pozablja. Se nima za povsem pravega moškega? Ali morda tudi on spada med progresivne levičarje, pri katerih je v zadnjih letih mogoče opaziti pravcato epidemijo nekakšnega ideološkega obolenja, ki bi ga lahko poimenovali kot »bipolarna motnja spolne identitete«?
Ko je rasizem upravičen
Že sam napis »beli moški« je sicer malce sporen. Če bi nekdo zapisal »Črni moški v paniki«. bi javna občila podivjala, primer pa pristal na sodišču. A kaj ko gre samo za »bele moške«. No, morda bi bila stvar še razumljiva za nekoga z omejenim besednim zakladom, ki v svojem članku vneto in slikovito opisuje kakšno humanitarno katastrofo na Sredozemski migrantski poti. »Pozitivna diskriminacija« je pač dopustna. Se pa strinjam s piscem, da se stari družbeni vzorci podirajo, in da to marsikaterega t. i. »belega moškega«, ki bi imel še pred nekaj desetletji povsem očitno vlogo hranilca svoje družine ter glavno besedo v družbi, spravlja v slabo voljo. Celo njegova identiteta je na nek način postavljena pod vprašaj. Ima namreč občutek, da je manj koristen oziroma da se mu odreka družbeno vlogo in moč, ki mu nekako pripadata že po naravi.
Idealni moški so Tunizijci, idealne ženske pa Filipinke?
Na »boljšem« so seveda tisti »beli moški«, ki znajo v tem novem, moderniziranem svetu še vedno najti svojo vlogo voditeljev, na primer na kakšnem uglednem družbenem položaju, še zlasti v podjetjih, politiki in kulturi, tako kot na primer Marcel Štefančič, jr. (Studio City). Kar pa še ne pomeni, da moški brez vodilne družbene vloge ne more biti srečen. Tudi vloga moškega v družinskem življenju se krha. Popularnost permisivne vzgoje in delitev avtoritete z ženo tradicionalne družinske vzorce postavlja na glavo. K temu je potrebno dodati še razmah feminizma, ki situacijo hočeš nočeš dodatno komplicira.
In moški naenkrat niso več dovolj dobri moški, ženske pa ne dovolj dobre ženske. Posledično nekatere »bele ženske« iščejo svoj romantični ideal ljubezni na počitnicah v Tuniziji, medtem ko se nekateri moški radi zatekajo k Filipinkam. Za te ženske so Tunizijci verjetno bolj eksotični in možati, za moške pa Filipinke manj zakomplicirane in bolj feminilne. Tako na nekem slovenskem kot tudi na poljskem portalu je moč zaslediti dva zelo podobna zapisa, ki se glasita približno tako: »Ko gre za Poljake (Slovence) so ženski kriteriji visoki, ko pa se najde kakšen tujec iz ”toplejših krajev”, pa se kriteriji precej spustijo, saj pogosto zadostuje že temna polt.« Očitno je nekaj na tem.
Progresivni levičarji trepetajo pred Angelco Likovič
V Štefančičevem prispevku se zdi malce vprašljivo preprosto »kopipejstanje« ameriške situacije v slovenski družbeni prostor, saj že znotraj Evrope obstajajo občutne razlike glede tega, kako ogroženo se »beli moški« zares počutijo. Če je bilo v času zadnje predsedniške predvolilne kampanje v ZDA več kot očitno, da bi Trumpovi podporniki, predvsem t. i. republikanski »beli moški« (delavski razred), Hillary Clinton najrajši zažgali kot čarovnico zgolj zato, ker si na mestu predsednika države ne morejo zamisliti ženske, za slovenske »bele (krščene) moške« to ne velja. Dokaz za to je bivša premierka Alenka Bratušek (povrhu vsega še levičarka), zaradi katere ni bilo kakšnih večjih histeričnih izpadov.
Tudi sam bi na mestu predsednice te naše preljube deželice z veseljem videl Romano Tomc, Ljudmilo Novak ali pa Angelco Likovič. Zanimivo, da so tokrat prav t. i. slovenski »beli možje«, ki zagovarjajo tradicionalne, krščanske vrednote, dali prednost nežnejšemu spolu, da pokaže svoje kompetence. Očitno mu zaupajo in le-ta zanje ne predstavlja nikakršne grožnje. V tem primeru bi se lahko ogroženi počutili kvečjemu liberalni levičarji.
Poljska ostrina in slovenska zmernost
In ko se že ravno omenja velike razlike med situacijami »belega moškega« po posameznih evropskih državah, pa se lahko narediti primerjavo med Slovenijo in Poljsko. Zdi se, da je »beli moški« na Slovenskem nekako manj obremenjen z izgubljanjem svoje vodilne družbene vloge kot tisti na severu ob Baltiku. V občini Piran imamo temnopoltega župana Petra Bossmana, pa zaradi tega nihče posebej ne dviguje prahu. Štefančič sicer v svojem članku navaja primer sirskega migranta Šamija, ki naj bi potrjeval nestrpnost »belih mož« v naših krajih. Kaj pa če je primer Šami samo odskočna deska za podobne kršitve slovenske zakonodaje v prihodnosti, in sicer da bi politika še naprej posegala v odločitve sodišč? Obenem dvomim, da bi si na Poljskem privoščili temnopoltega župana. Morda čez kakšnih deset ali dvajset let v nekih spremenjenih družbenih razmerah.
Tudi občutek ogroženosti zaradi porasta feminizma se zdi na Poljskem bolj prisoten. Poiskati razloge za takšno stanje pa se ne zdi ravno preprosta naloga. Prvi je morda ta, da je bila Poljska vse do leta 1989 bolj izolirana proti Zahodu kot Slovenija (Jugoslavija). V naš prostor so sodobni družbeni trendi pronicali postopoma in manj opazno, na Poljskem pa je s padcem železne zavese prišlo do kulturnega šoka. Poleg tega so bili pradedje sodobnih Slovencev po večini kmečkega stanu, medtem ko je bil na Poljskem v določenem zgodovinskem obdobju (18. stoletje) visok odstotek prebivalstva plemiškega rodu. Prav zato ni nenavadno, da Poljak sebe v odnosu do žensk pogosto vidi v vlogi »viteza«, ali pa vsaj pogosteje kot povprečni Slovenec.
Resnične ženske ne želijo biti zgolj »slabši moški«
Eden izmed razlogov za takšno situacijo bi bila lahko tudi poljska konservativnost. Tako se zdi, da vsakršni poskusi liberalizacije tamkajšnje družbe naletijo na močan odpor s strani nekaterih družbenih sfer. Pojavljajo se tudi politiki oziroma aktivisti, ki se s feministkami verbalno ognjevito vojskujejo.
Eden takšnih je kontroverzni evropski poslanec Janusz Korwin Mikke, ki je pred časom dvignil kar nekaj prahu, ko se je v Evropskem parlamentu zapletel v besedni dvoboj s predstavnico nežnejšega spola. Omenjeni politik sicer slovi po prepričanju, da feministke (imenuje jih tudi »feminacistke«) niso ženske, ker se ženskosti sramujejo. Poleg tega pravi, da resnične ženske ne želijo biti zgolj »moški slabše kakovosti«, ampak so na svojo ženskost ponosne. Med drugim še navaja, da se poskuša prepričati ženske, da delo (služba) osvobaja (Arbeit macht frei), in da jim je v takšnem primeru dobro, kar naj bi bila Hitlerjeva metoda.
