Begunci, eros in impotenca

anarhistaDa bo leto 2015 s pljuskom močnega begunsko-migrantskega vala v Evropi predstavljal enega od mejnikov v njeni moderni zgodovini, verjetno niti ni tako drzna napoved. Ta val, ki je prerasel v mogočen tok nepreglednih množic, tako v Evropi kot pri nas že povzroča nemire in spremembe, kakšen bo nadaljnji potek, je zelo nepredvidljivo, pri nas smo za začetek priča živčnemu zlomu medijskih elit in izlivu aktivističnega erosa.

Refugees welcome

Če imamo vsaj malo empatije, lahko razumemo begunce in migrante, da si želijo priti v Evropo. Kakšno prihodnost naj v Siriji ali v Iraku načrtujejo ljudje, ki vsak dan vidijo umirati svoje sosede, prijatelje, sorodnike? Kakšno prihodnost naj vidijo v prenatrpanih begunskih taboriščih? Kakšno prihodnost naj vidijo v svojih razrušenih, revnih, skorumpiranih in nevarnih državah številni mladi Afričani in Azijci? Povsem normalno je, da si želijo boljše življenje in v Evropi je boljše življenje, pa čeprav mi sami sebe pomilujemo, kakšni reveži da smo in v kakšni krizi živimo. Kljub večjim in manjšim težavam, ki jih naša družba ima, živimo v privilegiranem času in na privilegiranem kosu Zemlje, le zavedamo se tega ne, oz. se zaradi preobilja vedemo kot razvajeni najstniki.

Osrednji mediji so začetek begunsko-migrantskega vala pospremili s sočutnim poročanjem, ki je ganilo ljudi pred ekrani. Na poročilih smo lahko videli trume beguncev, prestrašene majhne otroke, zaskrbljene ženske in utrujene starce ter dobrohotne, prijazne Evropejce z napisi Refugees welcome (Begunci dobrodošli).

Politično korektni mediji

Bolj ko se je tok beguncev in migrantov krepil in se v ljudeh hkrati porajal strah ter številna vprašanja, bolj politično korektna, odločna in napadalna so bila poročila medijev in komentarji družbenih elit. Kdorkoli je sprožil najmanjši pomislek o morebitnih težavah, o vprašanjih varnosti, integracije, absorpcijskih zmožnostih, ali zgolj iskal informacije o tem, kako si država zamišlja nastanitev beguncev v njihovem kraju, je bil takoj označen kot ksenofob in fašist.

Ljudje so ob novicah, dobljenih preko družbenih omrežij, pričeli dvomiti dominantnim medijem, in ko so ti povsem ignorirali prve incidente (požar v centru v Brežicah) ter minimalizirali kriminalna dejanja (napadi v Kölnu), so v očeh javnosti izgubili verodostojnost, saj se je izkazalo, da je v ozadju neka druga igra.

Dodatno je položaj zaostrila še vlada, ki resnici na ljubo ob danih razmerah še dosti dobro ureja situacijo, a je docela nedorasla v komunikaciji. Namesto da bi podala jasno strategijo, nudila odgovore lokalnim skupnostim, ki so najbolj na udaru ob prihodu migrantov in beguncev, štorasto jeclja o nekih skrivnostnih ukrepih, ki da jih ima pripravljene, a s svojim slepomišenjem izraža le podcenjevalen odnos do javnosti.

Elite na robu živčnega zloma

Upati je bilo, da se bodo družbene elite spričo izgubljene verodostojnosti in nezadovoljstva državljanov malo streznile, a sledil je totalen stampedo, izbruh nore mešanice histerije, užaljenosti, groženj in surovega zmerjanja. Skozi svojo ozko ideološko lino bruhajo traktate o vzponu fašizmu, vrstijo se predlogi o prepovedi svobode govora in javnega zbiranja ter se stopnjuje izlivanje gnojnice na Slovence. S strani osrednjih medijev (komentatorji na MMC, politične oddaje in poročila na TV Slovenija, Studio ob 17h, Delo, Dnevnik …) smo lahko slišali tako laskave ocene o Slovencih in našem naroden značaju, da se človeku kar milo stori. Po ugotovitvah naših vodilnih novinarjev in političnih analitikov imamo Slovenci že v genskem zapisu vkodirano ksenofobijo, z maternim mlekom smo pili sovraštvo do drugačnih, do tujcev, ki se v Sloveniji praviloma ne počutijo dobro, pa naj si gre za ljudi z Vzhoda, Severa, Juga ali Zahoda, najbolj prvinsko pa sovražimo muslimane itd. itd.

Upori državljanov, ki so se zgodili po številnih mestih v Sloveniji: v Kidričevem, Šenčurju, Logatcu oz. povsod, kjer država želi nastaniti begunce in migrante, razumem in podpiram v dveh točkah. Prvič kot izraz globoke nezaupnice družbenim elitam in njihovim lažem, podcenjevanjem, sprenevedanjem in žalitvam, in drugič kot jasno zahtevo vladi, naj suvereno odloča o lastni državi in zavaruje lastne državljane.

Begunske in migracijske problematike ne bo rešila nobena sentimentalnost, prostolebdeče parole o svetovni ljubezni, niti ne požrtvovalni humanitarni delavci, ampak jo lahko reši le država skozi svojo dosledno politiko, ki bo na podlagi zmožnosti ponudila pomoč beguncem, suvereno regulirala prihod migrantov in s strategijo poskrbela za njihovo integracijo.

Impotentna Evropa

Strah, ki se je naselil med ljudi, ni izraz vrojene ksenofobije, kot to zatrjujejo naši mainstrem analitiki, ampak je povsem razumljiv odziv na neznane okoliščine, v katere stopamo, saj smo konec koncev priča pravi selitvi narodov. Res da je Slovenija zaenkrat le tranzitna država in da je v njej ostala le peščica migrantov, a na področju Afrike in Azije je na desetine milijonov ljudi, ki hočejo priti v Evropo, in mnogi bodo sem tudi prišli ter tu ostali, tudi v Sloveniji. Evropejci se zavedamo lastne impotence in nas tudi to navdaja s tesnobo. V Evropi vlada demografska zima, naravni prirastek niti slučajno ne more zagotoviti zadostnega števila prebivalstva za normalno delovanje družbe in nujno potrebuje dotok migrantov. Če odmislimo trenutni pritok beguncev v Nemčijo, bo samo ta država po napovedih čez deset let letno potrebovala od 276.000 do 491.000 priseljencev iz držav, ki niso članice EU (vir). V Sloveniji pa bomo do leta 2060 potrebovali dodatnih 250.000 priseljencev (vir). In tudi ti prišleki v Slovenijo ne bodo Norvežani ali Švicarji, ampak ljudje iz Afrike in Azije, v glavnem muslimani. Izkušnja evropskih državah z močnimi priseljenskimi skupnostmi islamskih korenin pa kaže, da ima ta skupnost velike težave z integracijo, kar sproža vrsto konfliktov in vprašanj.

Poleg tega je Evropa duhovno utrujena, razglašena, oz. kot se je posrečeno izrazil papež Frančišek je »stara mati«, ki ni »nič več plodna in živahna«. Priča smo razpadu vrednot, saj kot družba nismo sposobni obvarovati in ceniti niti tako osnovne vrednote, kot je družina.

Odprte meje za vse

Begunci in migranti so v iskanju varnosti in boljšega življenja pri nas postali instrument ideološkega spopada. Levičarski aktivisti so v nesreči teh ljudi prepoznali nasmeh zgodovine. Na slovensko-hrvaški meji smo v prvih vrstah hitro lahko opazili znane obraze, seveda ne kot humanitarne delavce, temveč kot protestnike in netilce nereda. Begunci so v njihovi ideološki optiki po definiciji žrtve kapitalizma, ki jih je oropal vsega, in zato se jim ni potrebno držati družbenih norm, oz. se od njih pričakuje, da bodo naperjeni proti družbi, ki (da) jih je v to pahnila. Parole kot so »Odprte meje za vse« in izjave, da Slovenija lahko sprejme 200.000 beguncev so po eni strani izkaz popolne izgube stika z realnostjo in hkrati dokaz, da je njihova edina realnost čista ideologija. Ne gre za begunce, ampak za čisto ideologijo (vir). Odprte meje s silovitim pritisk migrantov bi povzročile nevzdržne razmere, ki bi omogočale, da bi družben razred mednarodnega proletariata z zdravimi silami stvari lahko vzel v svoje roke. Bolj ko je situacija kaotična, večje so emocije, višje so vzdignjene rdeče zastave in močneje utripa aktvistični eros.

Slovenija zavaruj meje

A položaj je odprl tudi veliko prostora za (skrajno) desnico. Med množico protestnikov proti begunskim centrom smo tako lahko opazili kar nekaj politikov desne provinience, najbolj pa se ob tem medijsko izpostavlja že skoraj pozabljeni Zmago Jelinčič, ki si s svojo stranko obeta »vrnitev odpisanih«. Politika je dolžna stopiti v bran državljanom Republike Slovenije, a politika, ki jadra na valovih strahu in negotovost ter točke nabira s širjenjem sovraštva do tujcev, je nevarna in nizkotna. Izjave, kot npr. da oskrba beguncev stane preveč in naj država skrbi le za lastne državljane, so ceneni populizem, ki ne le da so nehumani, prav v ničemer ne pomagajo k ureditvi razmer in so izrazito škodljivi. Takšna politika vodi v radikalizacijo družbe in konflikt med »staroselci« in prišleki polaga že v samo izhodišče. Tovrstni desni populizem s tem le priliva gorivo levemu populizmu, ob čedalje bolj polarizirani družbi pa se na koncu obe skrajnosti legitimirata druga skozi drugo.

Ponovno smo priča reprizi te že nič kolikokrat videne tragične ljubezenske zgodbe, usodna dvojica, ki ne more druga brez druge in še manj druga z drugo, in je v svojem noro strastnem odnosu pripravljena iti do konca.

***

Begunci in migranti množično prihajajo v Evropo in v večini bodo tu tudi ostali, saj je naravni prirastek v Evropi absolutno premajhen. Ti ljudje s seboj prinašajo svoj način življenja, ki je bistveno drugačen od evropskega, in to predstavlja velik izziv za medsebojno sožitje, zahteva odločno ukrepanje države, hkrati pa prinašajo možnost za samorefleksijo in spodbudo za prevetritev družbe, ki v svojem prevladujočem toku postaja karikatura sama sebe.