V naši družbi bomo vse večje naložbe za nedoločen čas zamrznili, je zadnjič napovedal Igor Akrapovič, eden izmed najprodornejših in najuspešnejših slovenskih podjetnikov. Vzroki – zdajšnji in napovedani davki, negotovost v zvezi s politično sposobnostjo reševanja krize. Predlagam, da Akrapovičevo izjavo natisnemo na kartice in jih razdelimo politikom, ki jo morajo »kazensko« po desetkrat prebrati vsako jutro in vsak večer ter petkrat pred vsako sejo vlade. In vsaj trikrat, preden izustijo kakšno populistično topoglavost o zagonu gospodarstva.
V teh kolumnah sem že opozarjal, da slovenskim podjetjem usiha želja po vlaganju v Sloveniji. Ne samo tistim neperspektivnim in prezadolženim. Tudi tistim z zdravo bilanco in denarnim tokom. Ta prelom sentimenta se množično dogaja v zadnjem letu (zanimivo, vzporedno z začetkom množičnega izseljevanja najobetavnejših mladih). Še pred letom ali dvema je večina podjetnikov ohranjala svoj temeljni optimizem v smislu, da gre za začasno krizo, ki jo bomo prebrodili, zdaj pa jim serijsko upada. In če se ne bo vlada (katerakoli) čim prej lotila odpravljanja resničnih vzrokov za tak položaj, se bo polzenje po negativni spirali naše krize ne samo nadaljevalo, ampak še pospešilo.
Ni naključje, da prihaja odmevna izjava o ustavitvi vlaganj iz podjetja v predelovalni industriji. Predelovalna industrija je na prvi pogled eden od sektorjev slovenskega gospodarstva, ki jih je kriza najmanj prizadela. Še posebej izvoz se solidno drži. Vendar je prav predelovalna industrija tisto poglavje naše ekonomske zgodbe, ki nas mora najbolj skrbeti, saj bodo posledice krize v njej najgloblje in najbolj dolgoročne.
Delež predelovalne industrije v sodobnih gospodarstvih se že dolgo zmanjšuje in zato je mnogo ekonomistov začelo omalovaževati njen pomen. Njen razvoj je zanemarilo tudi kar nekaj držav in prav vsem se to zdaj otepa. Predelovalna industrija je namreč povsod tehnološko najbolj napreden in produktiven sektor gospodarstva. Hkrati je tudi tisti sektor, ki je najbolj izpostavljen mednarodni konkurenci. Zato pomeni sidro razvitosti gospodarstva. Povprečna produktivnost v predelovalni industriji pravzaprav določa razvitost drugih sektorjev v gospodarstvu in plačne ravni v njih, s tem pa življenjski standard prebivalstva. (Seveda obstajajo države, ki odstopajo od tega pravila, vendar je to vedno posledica nekih posebnih okoliščin. V Sloveniji pa ni nobenih tovrstnih posebnih okoliščin.)
Slovenska predelovalna industrija je krizo v začetku devetdesetih let prebrodila presenetljivo vitalno. Potem pa je začela v drugi polovici devetdesetih in v začetku tega desetletja počasi izgubljati prednost pred drugimi razvijajočimi se gospodarstvi, denimo Slovaško, Poljsko, sčasoma tudi Romunijo ali Turčijo, da azijskih držav niti ne omenjamo. V trenutno krizo je prišla slovenska predelovalna industrija s približno 200 tisoč zaposlenimi. Vendar jih je bilo že takrat po avtorjevi analizi največ sto tisoč zaposlenih v podjetjih z dolgoročno perspektivo. Torej takšnih, ki lahko letno vložijo v posodobitev vsaj 10 tisoč evrov na zaposlenega. Druga podjetja bi že tedaj potrebovala zunanje vire dodatnega kapitala.
Od takrat je slovenska predelovalna industrija kljub Križaničevim kratkovidnim gasilskim ukrepom na začetku krize izgubila 40 tisoč zaposlenih. Z osmimi odstotki prebivalstva, zaposlenega v predelovalni industriji, je Slovenija prišla na spodnji rob dolgoročne vzdržnosti. (Za primerjavo: v nemški predelovalni industriji dela 7,2 milijona zaposlenih ali devet odstotkov prebivalcev.) Torej, skrajni čas za ukrepanje in preobrat. A ne, naložbe v slovenski predelovalni industriji so bile lani spet skoraj 30 odstotkov manjše kot v letih pred krizo, letos pa bodo, kot kaže, številke res porazne. (Podatkov seveda še ni, vendar na to kažejo gibanja pri tekočem računu plačilne bilance in posamezne anekdotične informacije.) Trenutna raven vlaganj v slovenski predelovalni industriji je združljiva z ohranitvijo sto tisoč delovnih mest ali manj. To pa je za kakršenkoli dolgoročen vzdržen gospodarski razvoj Slovenije povsem nesprejemljiva številka.
Res je nujno ukrepati takoj. Vlada bo sicer rekla, da dela. Vendar dela napačne stvari. Vsakič znova je treba ponoviti naslednje: skupna dodana vrednost v slovenski predelovalni industriji, jedru gospodarstva, se je od leta 2007 do 2012 nominalno znižala za devet odstotkov. V istem obdobju so se, kot sem že navedel, izdatki za plače v javnem sektorju povečali za 22 odstotkov in izdatki za socialne transferje za 25 odstotkov. To ni vzdržno. In če vlada zdaj meni, da mora proračunski primanjkljaj sanirati z »uravnoteženim pristopom na prihodkovni in odhodkovni strani«, je to rešitev, ki je povsem sprta z okoliščinami naše krize.
Več: Finance
