B. Vidmar, Novi glas: O današnji “demokraciji”

Ob 600-letnici ustoličenja Ernesta Železnega, koroškega vojvode

V torek, 18. marca 2014, bo minilo 600 let od ustoličenja koroškega vojvoda Ernesta Železnega, ki je bil zadnji vojvoda, ustoličen po posebnem starodavnem obredu v slovenskem jeziku. Prva omemba obreda ustoličevanja karantanskih knezov sega v l. 658. Obred pa je verjetno še veliko starejši. Sklepamo lahko, da je bil po tem obredu v prvi polovici 7. st. ustoličen karantanski vojvoda Samo, ki je po priključitvi še drugih kneževin postal kralj. Po tem obredu sta bila v 9. st. ustoličena karantanska kneza Gorazd in Hotimir. Iz 13. in 14. st. ter poznejših obdobij obstajajo tudi podrobni opisi obreda ustoličevanja koroških vojvod. Posebnost je bila v tem, da je bil med slovesnim obredom kandidat za vojvoda oblečen kot preprost pastir, v rokah je držal pastirsko palico. Kandidata je preizkušal kmet, ki je sedel na kamnu ter ga ob prisotnosti ljudstva, po prestanem preizkusu, ustoličil. Kmet ustoličevalec je povprašal ljudstvo, če kandidat zna prav razsojati (če je pravičen sodnik); če ve, kaj je dobro za deželo (če skrbi za deželo); če je svobodnega stanu, če spoštuje pravo vero (če je prave vere). Šele po pritrdilnih odgovorih na ta vprašanja se je kandidat povzpel na kamen, na katerem je prej sedel kmet, in prisegel ljudstvu zvestobo ter v znamenje skromnosti in spoštovanja naravnih dobrin naredil požirek vode, brez katere ni življenja.

Ljudstvo je torej sprejelo ali zavrnilo kandidata za vladarja. Ta obred je postal simbol za demokratično vladanje. Je to upravičeno, ali pa gre za zlorabo? Mar teoretiki demokracije ne pozabljajo na okvire, v katerih se je prenos vladanja izvedel? “Karantanska demokracija” je imela svoje okvire, ki jim je bil vojvoda podrejen: biti je moral prave vere – v srednjem veku je to bila krščanska vera. Vojvoda se je zavezal pravičnosti, prisegel je, da bo v službi ljudstva. Tudi v primeru, da ima obred starejše korenine, ki segajo daleč v predkrščanski čas, se je prav gotovo dogajal v določenih okvirih, ki so upoštevali “skupnost”, “religijo” in “celoto”. Seveda je vsak obred lahko zgolj zunanje znamenje, za katerim se skriva nekaj drugega – torej se spremeni v hinavščino in prevaro. Srednji vek pred tem hlinjenjem ni bil imun. Prav zaradi folklorizma, zaradi uporabe simbolizma, ki ni ustrezal realnosti, je propadla tudi srednjeveška Karantanija.

Zgodovinarji, pravniki, sociologi in filozofi ustoličevanje karantanskih knezov razumejo kot nazoren primer prenosa oblasti iz ljudstva na vladarja. O tem je v 2. pol. 16. st. pisal francoski filozof Jean Bodin, ki je za ta obred izvedel iz knjige Eneja Silvija Piccolominija, dvornega pisarja Friderika III., prvega habsburškega cesarja. Piccolomini je pozneje postal tržaški škof (1447-50) in papež Pij II. (1458- 1464). Če drži, da ima Piccolomini “zasluge” za uničenje Celjsih grofov in germanizacijo Slovencev, je paradoksalno, da je prav on zaslužen tudi za to, da je za obred ustoličevanja karantanskih vojvod izvedel Jean Bodin, ki je odločilno vplival na Thomasa Jeffersona in ameriško Deklaracijo o neodvisnosti (1776).

Iz Jeffersonovih opomb v njegovem izvodu Bodinove knjige (Jean Bodin, Lex Six Livres de la Republique, Pariz 1576) je razvidno, da je Thomas Jefferson poznal obred ustoličevanja karantanskih knezov in na njem utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.

Je sporočilo “Karantanije” v tem, da o “resnici” in “pravici” lahko odloča večina, ki resnico lahko raztrga. Ali pa velja ravno nasprotno: tudi vladar mora biti zavezan resnici in pravičnosti? Še več, za vladarja je lahko izbran le nekdo, ki se je v tem že izkazal.

Kaj je demokracija? Je domišljavost, samoopredelitev, samouresničenje, odločanje demosa o tem, kaj je res in kaj je laž, kaj je dobro in kaj je zlo? Je res dobro to, kar uresničuje moje želje in kar je v skladu z mojim dobrim počutjem ter osebnimi koristmi? Je demokracija prizadevanje za pravico do abortusa in evtanazije (samomora), za pravico do izbire spola in izenačitev istospolnih partnerskih zvez s heteroseksualnimi, prizadevanje za pravico homoseksualnih partnerskih zvez do posvojitve otroka? So te “nove pravice”, ki jih človeštvo doslej ni poznalo, najvišji dosežek civilizacije, ali pa le sad človeškega napuha in domišljavosti?

Več lahko preberete v Novem glasu.