Odpoved nastopa brigadirja Toneta Krkoviča na Šubičevi gimanziji, kjer naj bi maturantom spregovoril o dogodkih iz časov osamosvajanja, je nedvomno škandal, ne glede na to, ali je pobuda prišla iz zbornice ali sindikata ali od kod drugod. Najbolj škandalozno je pravzaprav to, da ni nastal večji škandal, se pravi, da dogodek ni izzval širšega odziva javnosti in nobene temeljitejše razprave. Je pa to, kar se je zgodilo, pa tudi to, kar se ni, sindrom časa, znamenje izredno nenavadne kulture, v kateri živimo – predvsem v okvirih slovenske države, vendar je v nekem smislu to stanje značilno za celotno zahodno družbo. Škandalozna poteza, ki jo je molk dominantnih medijev potisnil nekam med trivialnost in normalnost, razkriva globoko protislovnost našega časa, a vseeno ni nelogična, če jo presojamo z nekega pomembnega, celo odločilnega vidika: z vidika oblastnih interesov globoke države. Kljub vsej trenutni moči in uspešnosti, s katero slednja zavzema različna življenjska področja, pa je njena kultura brez pravega temelja; je samo zmes kratkoročnih družbenih interesov in utopičnih predstav, ideološko prepariranih zgodovinskih predstav in manipulativnih veščin, brezciljno iskanje prevlade – zato je obsojena na frenetičen družbeni aktivizem in nima prihodnosti.
Najbolje se narava globoke države kaže v menjavanju vrednotnih usmeritev in kulturnih vzorcev, ki jih uveljavlja. V prvih letih slovenske samostojnosti je tako bil silovit poudarek na formalni demokraciji, demokratičnem redu, ki ne pozna razlik med strankami in ljudmi in predvsem ne pozna zgodovine; politična zgodovina je bila začasno izbrisana in vsi s(m)o bili nenadoma na začetku, historične in moralne tabulae rase, bitja brez preteklosti in zato brez odgovornosti. Vzorec je deloval uspešno iz različnih vzrokov, ne nazadnje tudi zaradi velike volje demokratično nastalih političnih sil za sodelovanje in naivnega navdušenja nad velikimi spremembami. Toda zgodovine ni mogoče ukiniti: površinski razpad starega totalitarnega sistema je prikril prenos njegovega družbenega kapitala v »podzemno infrastrukturo«. Ta je potekal nemoteno. Že v socialistični državi je pomemben del partijskega družbenega kapitala seveda obstajal v ekonomskih in kulturnih družbenih strukturah; te je bilo ob neprisebnosti demokratične politike in postkomunističnem obvladovanju civilne družbe sorazmerno lahko prilagoditi novim razmeram; gospodarstvo in kultura sta postala nosilna stebra stare politike v pogojih formalne demokracije. Ob takšni realni opori so se naposled dogajale tudi politične prilagoditve: začele so nastajati navidez nove in samostojne stranke, ki so pogosto spreminjale svoje ime – ta dediščna je živa še danes. Svoj zaenkrat najvišji vzpon in najgloblji padec je ta politika doživela s slavo in zatonom LDS.
Potem so v drugi polovici devetdesetih let začeli spet jurišati partizani in v Slovenijo je spet primarširal tovariš Tito; maske so začele počasi padati, besedi »demokrat« in »Slovenija« sta postali sumljivi, za osamosvojitelje pa v slovenski državi ni bilo več varno. »Jugoslavije ni več,« je v znameniti izjavi rekel Jože Pučnik. »Zato pa je Jugoslovenija!« mu je začela klicati v odgovor skrbno oblikovana kulturna in zabavljaška elita, sestavljena iz voljnih legend jugoslovanskih časov in na novo izdelanih lavreatov.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
