Zakaj ni več veselja nad tem, da imamo svojo državo, je vprašanje, ki bi si ga morali večkrat zastaviti, je v intervjuju povedal pesnik in publicist Brane Senegačnik.
Brane Senegačnik je na ljubljanski filozofski fakulteti doktoriral iz klasične filologije. Je pesnik, publicist in prevajalec. Njegovo znanstveno delo se osredotoča na grško tragedijo, med njegovimi prevodi izstopajo Pindarjevi Slavospevi, v svojih delih se v veliki meri posveča temeljnim eksistencialnim in duhovnim občutjem sodobne slovenske kulture. Izdal je več pesniških zbirk in esejev.
Z njim smo se ob dnevu državnosti pogovarjali o slovenski državi in kulturi ter ključnih vprašanjih njunega obstoja.
Kaj vam pomeni dan državnosti?
Ni zelo veliko razlogov za ne vem kakšno veselje nad tem, kako in kaj je v slovenski državi, lahko pa smo veseli vsaj tega, da smo nezadovoljni zaradi stanja v svoji državi, da namreč svojo državo vendarle imamo. To, da je Slovenija enakopraven del tako velike evropske družine, da imata naša država in naš številčno majhen narod (vsaj formalno) takšen položaj, je izjemno dragoceno in brez primere v zgodovini. Vesel sem, da živim v samostojni Sloveniji.
Kako ste doživljali tiste prelomne čase?
V času osamosvojitve sem bil študent. Spominjam se, da sem ravno na dan po razglasitvi samostojnosti imel izpit. Profesor me je poklical na dom, kar je bilo v tistih časih brez mobilnih telefonov hudo nenavadno, in me prosil, ali bi lahko prišel izpit opravljat nekoliko prej.
Ko sem šel po Tržaški ulici, je bilo tam vse polno teritorialne obrambe, naših vojakov z orožjem, s katerim so se pripravljali na spopade, ki so se napovedovali in so se v naslednjih dneh dejansko zgodili. Atmosfera je bila naelektrena, vsaj jaz sem jo tako doživljal. Bilo je tudi precej negotovosti, še več pa upanja in prepričanja v to, da svoje samostojnosti ne bomo izpustili, da želimo živeti v državi, v kateri bomo lahko živeli svobodno v najširšem pomenu besede.
Od kod Slovencem želja po svoji državi? Imamo to v svoji naravi? Smo državotvorni?
To je zahtevno vprašanje, na katerega imajo različni ljudje, ki se z njim ukvarjajo, precej različne poglede. V evropski tradiciji, ki ji Slovenci pripadamo, je država vrhunska oblika, v kateri narod lahko živi. Na ta način lahko razvije najbolj kompleksne oblike kulture in živi, recimo tako, polno življenje.
V tem smislu lahko država predstavlja izpolnitev nekega notranjega nagnjenja, težnje. Slovenci zelo močne politične (demokratične) tradicije, kaj šele državniške, seveda nimamo in smo se v bistvu šele z nastankom Slovenije prvič zares znašli v takšnem položaju. V tem pogledu smo težko primerljivi z večjimi narodi in tistimi, ki imajo tudi zgodovinsko čisto drugačno izkušnjo.
Veliko se govori o tem, kakšne težave imamo z notranjepolitičnim življenjem, vse glasnejši so celo glasovi, ki pravijo, da je slovenska država nepotrebna ali celo nesmiselna. Ti glasovi prihajajo iz različnih ust in iz različnih vzrokov. Nedvomno se dvigujejo zaradi ekonomske krize. A še mnogo več je tistih, ki prihajajo skozi zvočnike dominantnega javnega diskurza; ta površna govorica se sploh ne dotika globljih razlogov ali smisla obstoja države.
Kdor malo pozna zgodovino, ve, da je imeti svojo državo neprimerljiva prednost in življenjska priložnost, s katero se ne gre igrati, temveč jo je treba skrbno varovati in izkoriščati. Mnogo drugih državnih okvirov, ki se jih tako nostalgično opeva v javnosti (SFRJ) ali pa lahko in naivno navrže kot predlog v zasebnih pogovorih (priključitev k Avstriji), smo Slovenci že preizkusili v zgodovini. Slovenska država, dobra ali manj dobra, je za Slovence neprimerljiva prednost.
Prej smo bili del Jugoslavije, zdaj smo del Evropske unije. V obeh smo del suverenosti prenesli. So tu kakšne vzporednice?
Mislim, da je že način, na katerega je nastala samostojna Slovenija, težko primerljiv s tistim, na katerega je nastala prva, še zlasti pa druga Jugoslavija. Slovenija je nastala na demokratičen način z velikim soglasjem prebivalstva. Že to daje slovenski državi poseben status.
Tudi za pridružitev Evropski uniji je glasoval zelo velik del volilnega telesa, kar spet na poseben način legitimira to odločitev. Evropska skupnost je zelo posebna oblika povezave širše (rastoče) skupnosti, ki posamezni članici zagotavlja veliko stopnjo svobode, avtonomije in kulture, skratka, v danih zgodovinskih razmerah zagotovo optimalne možnosti. Zato bi težko potegnil kake daljše vzporednice s SHS, Kraljevino Jugoslavijo ali s SFRJ.
Da pa ima vsaka država, kot vsak človek, svoje boljše in slabše plati, je jasno. Zagotovo ima Evropa svoje težave, ki pa niso samo tehnično-politične ali ekonomske narave, ampak ima težave tudi s svojo kulturno identiteto. Zadnje postajajo vedno bolj pereče in se začenjajo vedno bolj odražati v vsakdanjem življenju. Vendar bi bilo skrajno kratkovidno in nespametno zaradi tega kar zavreči optimalni politični okvir življenja slovenske skupnosti.
Dolgo smo bili pod Avstro-Ogrsko, potem pod Jugoslavijo, nikjer se nismo čutili čisto del države, vključeni. Zdaj smo samostojni, a se prav tako ne počutimo dobro.
Staro reklo pravi: Nič pod soncem ni popolno. Gotovo tudi ta država ni popolna, tudi Slovenci nismo popolni. To pa ne pomeni, da bi se morali sprijazniti s čisto takšnimi razmerami, kot so te, v katerih trenutno smo. Zakaj ni več veselja nad tem, da imamo svojo državo, je vprašanje, ki bi si ga morali večkrat zastaviti.
Po mojem bi tako lahko dobili tudi odgovor na to, zakaj ne gre tako, kot smo pričakovali. Samostojna država vendarle pomeni veliko priložnost, sploh demokratična država, v kateri vsaj formalno obstajajo pravice in možnosti, da vplivaš na celostno življenje skupnosti. Morda zato, ker je bila ta država za nekatere le nujno zlo …
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
