Slovenstvo je v evropskem merilu razmeroma majhna družbena entiteta, a dovolj velika, da je narod v vlogi tako rablja kot žrtve v 20. stoletju izkusil vse znane evropske totalitarizme. Slovenija je edina evropska država, ki je preživela tri totalitarne režime: fašizem, nacizem in komunizem. Totalitarizem je diametralno nasproten demokraciji. Slovenija se mora do totalitarizmov opredeliti na vseh ravneh: na deklarativni, formalnopravni, institucionalni, moralni ter v sodstvu in izobraževanju.
Spopadanje s preteklostjo
Namen ukvarjanja s polpreteklo zgodovino je spopadanje s preteklostjo. Spopadanje s preteklostjo pa omogoča lažji prehod iz nedemokratičnega sistema v demokratični. Ostrejši ko je prelom s preteklostjo, lažje je začeti znova, z drugačnimi vrednotami. Jasna izjava o zgodovinskih dejstvih pomeni postavitev prelomnice, prek katere se lahko začne razvoj demokratične miselnosti nekega naroda (Dovžan, Tekavec 2001, 28). Drago Jančar pravi, da si moramo vse, kar se je dogajalo v teh 45 letih, jasno priklicati v svojo zavest, postati mora sestavni del našega zgodovinskega spomina in našega današnjega življenja. Tudi zato, ker iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji. »Ker na ta način tako rekoč per negationem nastaja ali pa bi morala nastajati pozitivna pravna zavest o demokratičnih principih, družbeni strpnosti, človeški solidarnosti, pravicah in svoboščinah. Ker šele takrat, ko vemo, kaj demokracija ni, lahko dobro razumemo, kaj je oziroma kaj bi morala biti.« (Drago Jančar, Temna stran meseca, Ljubljana, 1998, str. 23.)
Totalitarni režim zelo učinkovito uničuje javno sfero in ne dopušča civilni družbi, da bi javno izrazila mnenja. Za to poskrbijo mehanizmi represije in propagande. Na čisto formalni ravni ljudje mislijo tako, kot jim je velel režim. Skoraj vsi totalitarni režimi so imeli cilj ustvariti »novega človeka« in nov sistem. Totalitarne ideologije ne stremijo k preobrazbi zunanjega sveta ali k revolucionarni preobrazbi družbe, ampak k preobrazbi človeške narave same. Totalitarizem mora predvsem zaradi nadsmisla in popolne skladnosti zabrisati vsako sled tega, kar običajno imenujemo človeško dostojanstvo (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma, Ljubljana, 2003, str. 552). Klasična definicija totalitarnih režimov govori o sistemih, ki s pomočjo države oziroma ene monopolne stranke totalno nadzorujejo vsa področja družbenega in zasebnega življenja. Ne dopuščajo delitve oblasti ali strankarskega pluralizma, ustanove in organizacije pa so zgolj sredstvo v rokah samopašne politične elite. Veliko vlogo v totalitarnih sistemih ima politična policija, še posebno tajna. Civilna družba je izpostavljena nasilju, boj proti razrednim, rasnim in verskim sovražnikom pa je pogoj za ohranjanje totalitarne države (Andreja Valič, Zgodovina za prihodnost, v: Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, Ljubljana, 2009, str. 142).
Bistveno je, da ocenjujemo totalitarne pojave in totalitarne režime po enakih kriterijih. Skupne značilnosti totalitarnih režimov so: prevladujoča ideologija, podreditev posameznika skupnosti, ni delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ni svobodnih volitev, obstoj enostrankarskega sistema, osebni kult diktatorja, oblast se poskuša polastiti celotnega prebivalstva, tako da posameznik nima več zasebnega življenja in ni več svoboden, ni temeljnih državljanskih in političnih pravic, ni svobodnih medijev, svobodne umetnosti in znanosti, obstaja policijska država, obstajajo koncentracijska taborišča, delovna taborišča in tajni zapori, militarizacija družbe, privilegiji, indoktrinacija ljudi od zibelke do krste (Tamara Griesser Pečar, Generalni register pojavov in žrtev totalitarizma, v: Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, Ljubljana, 2009, str. 42).
Odkrivanje in sprejemanje celovite resnice
Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki na državni ravni še ni obsodila komunizma. Deklarativno ustoličenje ustavne demokracije pa samo po sebi še ne pomeni njenega uresničenja. Zato morajo biti podane dodatne sociokulturne, strukturnopolitične in etične predpostavke, Slovenija pa se mora do totalitarizmov, še posebno zaradi dejstva, da je kot edina evropska država preživela vse tri totalitarizme, ki so pustošili na evropskih tleh, opredeliti na vseh ravneh: na deklarativni, na formalnopravni, na institucionalni (tožilstvo, sodstvo, izobraževanje) in na moralni.
Zadnje pa pripelje do odnosa državljanov do totalitarizmov oziroma osebne ravni, ki je v Sloveniji nujna, če hočemo spravni proces privesti do konca. Predpogoj za opredelitev do totalitarizmov pa je zgolj in edino resnica. Zakaj? Spoznanje celovite resnice o preteklosti osvobaja in tako šele omogoča začetek procesa notranjega poenotenja nacije na Slovenskem. Celovita resnica o preteklosti je v nekem idealnem smislu seveda nemogoča, toda njen bistveni približek, ko gre za 20. stoletje, je zgodovinopisje vendarle že doseglo.
Več: Delo
