Prepletenost dveh ključnih dogodkov, ki Slovenijo zaposlujeta že več mesecev, je bila v tem tednu malodane neverjetna. Težko bi to prepletanje definirali kako drugače kot “atomska bomba” na slovenskem političnem prizorišču. Padec vlade Alenke Bratušek, nad katerim se kot zlovešča slutnja dviga duh Zorana Jankovića in hkratna potrditev obsodbe nekdanjega premierja Janeza Janše. Dogodka, ki ju loči interval zgolj nekaj dni, pomenita za slovensko politično krajino pravo kataklizmo.
Maščevanje, ki se servira hladno
Slovenija je že spet na robu prepada politične nestabilnosti. Do konca redakcije sicer Bratuškova še ni uradno odstopila, a to je v tem trenutku bolj ali manj drugotnega pomena. Dejstvo je, da sedanje vladne koalicije ni več, pa tudi nova koalicija v sedanji parlamentarni sestavi ni mogoča.
Vladna kriza je nastala na zeljniku Pozitivne Slovenije. Ta stranka je močno zaznamovala sedanji mandat. Ustanovljena je bila le nekaj mesecev pred predčasnimi volitvami leta 2011 in potem, ko so t. i. “strici iz ozadja” v boj za premierski stolček spravili Jankovića, ki je volitve tudi zmagal, mu vlade ni uspelo sestaviti. Prav tako je zaradi notranjih razprtij v omenjeni stranki sedanji mandat (že spet) tik pred sklepom. Poročilo komisije za preprečevanje korupcije, ki je s “strankarsko” zamrznitvijo Zorana Jankovića in padcem Janševe vlade prerinilo Alenko Bratušek v prvo vrsto slovenskih politikov, je prvo slovensko premierko na neki način tudi pokopalo. Jankovićeva odločitev, da bo spet napadel in prevzel “svojo stranko”, je namreč vse prej kot racionalna in je sama sebi namen. V smislu: Janković je na kongresu izvedel svoj načrt maščevanja, ki v sedanjem razmerju političnih sil ne more imeti dolgoročnejših posledic. Janković ne more računati na ponovno zmago na volitvah in še manj na sestavo nove vladne koalicije. Preprosto, z Jankovićem nihče ne želi več v koalicijo. In tega se ljubljanski župan zaveda. Njegovo zagnanost pri iskanju zmage na strankinem kongresu je torej vodila predvsem želja po maščevanju. Ker so Pozitivna Slovenija in t. i. strici Jankovića zamrznili in politično upokojili po poročilu protikorupcijske komisije, se jim je Janković maščeval in jim z “notranjo sabotažo” potopil vladno ladjo.
Enotnost kljub obsodbi
Tudi potres v desni sredini, ki se je sprožil z drugostopenjsko obsodbo nekdanjega premierja Janeza Janše, ima svoj epicenter v že omenjenem poročilu KPK. Takrat se je zrušilo Janševo vodilno mesto na vrhu vlade. Z obema razsodbama v zadevi Patria pa postaja tudi jasno, da sedanji predsednik SDS vlade ne bo mogel več sestaviti. Z razliko glede na dinamiko znotraj Pozitivne Slovenije pa vse kaže na to, da se Janši znotraj stranke ni treba bati kakšnih “prevratniških ali zarotniških” vstaj. Znotraj stranke je še vedno on edini lider. To je bilo mogoče zaznati tudi iz prvih reakcij takoj po potrditvi obsodbe s strani vrhovnega sodišča. Izvršilni odbor SDS je svojemu predsedniku izrazil polno podporo in solidarnost. S tega vidika je SDS precej bolj monolitna stranka. Janša je namreč že dvajset let nesporni vodja stranke, ki mu je pripravljena slediti na “vse ali nič”. To je bilo morda še najbolj očitno prav ob prvem potresu (poročilu komisije za preprečevanje korupcije). Če bi takrat Janša sestopil s premierskega mesta in ga prepustil kateremu od svojih ministrov (v igri bi lahko bila takrat Andrej Vizjak ali Janez Šušteršič), bi desnosredinska vlada bila najbrž še danes na oblasti. Janša pa se je odločil drugače: desnosredinska vlada je padla, SDS je šla spet v opozicijo, a kljub temu ni nihče povzdignil glasu. Kot bi brali Tri mušketirje: vsi za enega, eden za vse!
Srečno, Slovenija!
Zdaj pa srečno, Slovenija! (če si sposodimo citat Bratuškove). Ne gre za to, da bi rehabilitirali delo in lik vlade Alenke Bratušek. V času njene vlade je bilo veliko besedičenja (se še spomnite intervju za CNN?), medtem ko so pri najpomembnejših ekonomskih odločitvah itak samo povzemali to, kar jim je naročil Bruselj (in za 180 stopinj spremenili svojo dotedanjo ekonomsko politiko). Ne, tukaj gre za ugotavljanje stopnje samomorilnosti slovenskega političnega sistema.
Predčasne volitve so dejansko neizogibne. Vprašanje pa je, kaj prinaša na politično prizorišče novo stanje v Sloveniji. V prvi vrsti nov odmerek večmesečnega obdobja anarhije. Vlada s pooblastili vršilca dolžnosti ne more opravljati pomembnejših nalog, čeprav bi Slovenija prav to potrebovala. Procesi, ki so se sprožili z decembrskim razkritjem stresnih testov v bančnem sistemu, zahtevajo vlado na polni pogon. Treba je zakrpati 5 milijard veliko luknjo v bančništvu, potrebno je privatizirati banke in podjetja, potrebno je spraviti javni primanjkljaj na nivo maastrichtskih zahtev. Slovenija je obljubila, da bo v naslednjem letu proračunski deficit znašal samo 2,5 odstotka BDP. Ampak, a je vse to možno, če ni vlade s polnimi pooblastili? Ne… in tukaj je najbolj očitna stopnja samomorilnosti slovenske politike. Cena zadolževanja je po novem letu končno začela padati: donosnost desetletnih obveznic je bila pred tem dalj časa med 6,5 in 7 odstotkov, v prejšnjih tednih pa se je spustila na raven 3,5 odstotkov (kar je dokaj normalna vrednost v normalnih okoliščinah). Skorajšnja vladna kriza bo te vrednosti ponovno pognala v nebo hkrati s poslabšanjem bonitetnih ocen. Pa naj se potem še kdo jezi na EU, ko iz Bruslja žuga Sloveniji zaradi neumnosti, ki se dogajajo v Ljubljani.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
