Drugi del intervjuja z mag. Mitjem Steinbacherjem (prvi del najdete na povezavi), klasičnim liberalcem in na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani.
Evropa se je zelo dolgo ukvarjala z Grčijo, ki je zelo majhen problem v primerjavi z Italijo ali Francijo ali Španijo. Takoj po sporazumu EU–Grčija jeseni je vse potihnilo, Evropa pa je iz Turčije in Grčije dobila milijonski val migrantov. Iz ene histerije v drugo. Po drugi strani pa se evropski birokrati in mediji skoraj nič ne ukvarjajo z izstopom Velike Britanije (o čemer ste napisali dober članek na Časniku), ki od Evrope zahteva resne liberalne reforme in je eden glavnih motorjev gospodarstva, bančništva in trgovine v EU. Zakaj želijo Britanci oditi?
Moj dober kolega Matthew Elliott, predsednik Tax Payers Alliance iz Londona, je v ospredju pobude Vote Leave Take Control, ki nagovarja britanske volivce k odhodu iz EU. Britanci so vsaj po trenutnih merjenjih javnega mnenja nekako razdeljeni na pol (34:33:33). Okrog evroposlanca Nigela Faraga in konzervativnega londonskega župana Borisa Johnsona imajo močno skupino evroskeptikov. Cameronovim argumentom o članstvu v EU pa nasprotujejo tudi nekateri vidni ministri iz kabineta vlade, ki jo vodi. Britanija je razvita in na vladavini prava utemeljena demokracija, tako da takšna nasprotovanja tam ne pomenijo izstopov ministrov iz vlade. Nekateri ministri so javno napovedali, da bodo aktivni v kampanji Vote Leave, Cameron pa bo morebitno odločitev volivcev o odhodu iz EU, vsaj tako pravi, tudi brez zadržkov izpeljal. Vote Leave je podprta z istoimensko študijo, ki precej natančno opredeljuje argumente za izstop VB iz EU. Študija je nastala v okviru več civilno-družbenih inštitutov, predstavnikov podjetij in politike). V splošnem rečeno, Angleži želijo več svobode v trgovanju s svetom (predvsem z NAFTO: ZDA, Kanado, Mehiko), bolj svobodno trgovino z Azijskimi državami, manj izdatkov za podporo evru, ker niso članica evrskega denarnega območja. Sporazumi EU z ostalimi geografskimi regijami sveta se po mnenju avtorjev kampanje za izstop iz EU predolgo vlečejo, Evropa se pretirano zapira pred azijskimi državami, kot je Kitajska ipd. Seveda Angleži niso imuni pred zaščitniškimi politikami. Radi bi sami usmerjali svoje kmetijstvo, saj so neto vplačnik v kmetijski proračun EU, neto prejemnik pa je predvsem Francija, zadnje čase pa tudi Poljska. Evropsko unijo dojemajo kot preveč rigidno, zbirokratizirano, ob migrantskem navalu na Evropo pa tudi kot slabo organizirano na svojih zunanjih mejah, medtem ko svoje meje lahko ustrezno zavarujejo. Zadnjič sem prisostvoval mini konferenci veleposlaništva VB v Ljubljani in v besedah veleposlanice nisem zasledil pretirane skrbi glede morebitnega izstopa VB iz EU.
Kar se tiče Grčije pa se je vprašanje vrtelo okrog njihove nezmožnosti poravnave državnega dolga. Strah pred izključitvijo Grčije iz evra je temeljil na domino učinku, ki bi se lahko zgodil na vrednost državnega dolga velikih dolžnic, kot sta Španija in Italija ter na to, kako bodo na default Grčije, kot manj pomembne evrske države, reagirali vlagatelji v evrske papirje na mednarodnih trgih. Reakcija bi lahko bila tudi negativna, saj bi vlagatelji to razumeli kot nezmožnost evrskega denarnega območja, da vzdržuje stabilnost in disciplino svojih članic. Po mojem mnenju bi morali Grčijo postopno in nadzorovano izključiti iz evrskega območja na način postopnega prenosa aktive grškega bančnega sistema na grško centralno banko in podprto s kakšno obliko finančnega zavarovanja, ki bi Grčijo zaščitil pred propadom njenega denarnega sistema, ki bi lahko pomenil v ekonomskem smislu katastrofalne posledice na življenjski standard Grkov. Danes je grško dolžniško vprašanje v ozadju vprašanja grške vloge pri zaščiti zunanjih meja Evropske unije, saj je Grčija država članica schengenskega območja in pomembna vstopna točka migrantov, kjer pa jo je, tako se zdi, pri vlogi zaščitnice varnosti v EU prehitela Makedonija, ki se sedaj kaže kot morda celo odrešilni varnostno-strateški partner EU pri zajezitvi navala ekonomskih migrantov iz bližnjevzhodne regije in iz severne Afrike v Evropo.
Politiki razvitih članic EU in njihova javnost je bila za izgon Grčije. Evrokrati, Francija in ZDA pa so bili proti. Zakaj?
Evrokrati so postavili evro kot politični program, zato so ga želeli ohraniti. »Za vsako ceno«, če uporabim besede guvernerja Draghija, ki sicer pri vzpostavitvi evra neposredno ni sodeloval. Evro je bil politični projekt. Že v osnovi, tako se je izkazalo, ni bil skladen z načeli učinkovitega denarnega območja. V ekonomski teoriji so kriteriji učinkovitega denarnega območja poznani. Pojavi se vprašanje razvojne in fiskalne sorodnosti držav članic evra, kar je pomemben pogoj za to, da neko enotno denarno območje več držav deluje. No, do povečanja sorodnosti in do ujemanja ni prišlo. Kajti za razvoj ob stabilnem denarju so potrebni še institucionalni in človeški dejavniki, predvsem red in disciplina pri ustvarjanju nove vrednosti. Marljivih Nemcev in Skandinavcev pač ne moremo primerjati z razvajenimi Grki. Razvojno-institucionalne sorodnosti med obstoječim evropskim severom in jugom ne more biti. In ekonomisti, ki so sodelovali pri uvajanju evra, so ta vidik spregledali, oziroma so nekaterim članicam pogledali skozi prste. Evro je bil inštaliran gospodarsko in institucionalno preveč raznolikim državam, od tod izvirni greh negotovosti njegovega dolgoročnega obstoja.
Kitajska ima na področju malega gospodarstva svobodni trg, na področju velikih podjetij pa je centralno plansko gospodarstvo. Ta podjetja so prisiljena plačevati velike zneske podkupnin komunističnim birokratom. Iz tujih medijev vemo, da so komunistični funkcionarji CK ZK Kitajske težki vsak nekaj milijard dolarjev privatne lastnine. O napihovanju kitajskega balona ste napisali članek na Časniku. Zadnja leta se je kitajski balon napihoval in pred meseci je počil, kar negativno vpliva na celotno gospodarstvo, saj je Kitajska danes 2. najmočnejše gospodarstvo na svetu.
Na Kitajskem vlada komunistična partija. Sistem je centralno-planski, država pa ne sodi med razvite. Velesila je zaradi svoje velikosti in skupne vrednosti proizvodnje, ki pa na prebivalca sodi med srednje do slabo razvite države sveta. Kitajska se je v dvajsetih letih močno pobrala iz dna nerazvitosti. Toda razvojnega preboja pa ob komunistih in sistemu, kot ga prakticirajo, ni zmožna. Njihov BDP je zrasel od 300$ leta 1990 na 6.800$ na prebivalca v letu 2013, kar jih po razvoju uvršča ob bok Ukrajini in za Romunijo in Bolgarijo. Ameriški pa znaša 53.000$, kar je skoraj 10-krat več od kitajskega. Torej, Kitajska ni razvito gospodarstvo. Imajo sistem ozke in zelo premožne gospodarske elite, ki je zlizana s partijo, kot nekakšen mafijski Djilasov »novi razred«, ter množico ljudi, ki dela za nizko plačilo. Nobeno centralno-plansko gospodarstvo ni sposobno konkurirati v razvoju novih še ne poznanih izdelkov, temveč predvsem masovno kopirati in prevzemati tehnologije od drugih. Tukaj smo Slovenci v svetovnem vrhu. Kitajska komunistična partija je ugotovila, da lahko načrtovano nekoliko pripre nekoč povsem zaprte gospodarske meje multinacionalkam in na tak način zaposli množice, ki so pred tem živele v silni revščini, celo lakoti. Tem množicam nadzirajo dohodek in jih preko lastne partijsko-gospodarske elite držijo na povodcu. Kitajci so vzgojeni na način, da pohlevno verjamejo svoji politični eliti. To je del njihovega načina življenja, je vraščeno v kulturo kitajskega človeka. Do kolikšne mere lahko pojav drugega razreda in velika kitajska finančno-gospodarska kriza, ki se trenutno odvija, prispeva k spremembi odnosa Kitajcev do avtoritete, bo pokazal čas. Kitajska je neurejena država: pravna država funkcionira za množice, za »novi razred« pa ne. Pojavlja se vprašanje zaščite temeljnih človekovih pravic, predvsem lastninskih pravic in pravice do svobodnega izražanja in gibanja. Na Kitajskem se ponaredi največ intelektualne lastnine in tam svobode govora ni.
Nek ameriški profesor podjetništva, ki je dobro seznanjen z razmerami na Kitajskem, mi je nedavno povedal, da obstajajo na Kitajskem posamezna gospodarska območja, kjer veljajo za zelo svobodna in zgledno urejena, kjer je torej moč dokaj normalno poslovati. V ta območja prihajajo mednarodni vlagatelji in tam cveti gospodarstvo.
Prostotržne cone? Pred 20 leti sem na TV gledal dokumentarno, zgodovinsko oddajo: kako je v Jezusovih časih kralj Judeje želel narediti na obljudeni obali glavno pristaniško mesto države. Zato je za tisti prostor razglasil, da 20 let ne bo potrebno plačevati davkov in poslovneži in investitorji iz širne okolice so prišli, gradili podjetja, obrt, trgovino in v končni fazi pristanišče in mesto. Zadnjič pa sem na obisku muzeja v Novem mestu slišal, da je Rudolfovo nastalo zaradi privilegijev iz 3 kmetij. Ko sem vprašal kakšnih privilegijev, so mi rekli, da jim 15 let ni bilo treba plačevati davkov. Ali lahko kaj poveste o prostotržnih območjih: tudi Shenzen je bila pred 35 leti mala ribiška vasica, danes pa je eno najbolj bogatih velemest na svetu?
Prostotržne cone povsod po svetu so v osnovi lep pokazatelj kako gospodarstvo cveti in se lepo razvija, če je to dovoljeno in ni ovirano. Prostotrgovinskih območij ne bi bilo treba v družbi, kjer bi bilo gospodarjenje zaželeno in svobodno. T.i. davčne oaze obstajajo zgolj kot odgovor na potratne države z visokimi davčnimi in birokratskimi bremeni. Te oaze niso znane zgolj po nizkih davkih, temveč tudi po preprostih birokratskih postopkih. Ob nizkih davkih v razvitih državah se ti centri ne bi pojavili, zato se morajo nasprotniki davčnih oaz najprej ozreti k lastnim državam in se vprašati, kje so razlogi za to, da neko podjetje ne želi plačati davka in se raje organizira na način poslovanja preko davčnih oaz in s tem tvega procese pred lastnimi sodišči, nastrojenimi proti davčnim oazam. Največji spodbujevalci nastajanja davčnih oaz so zagovorniki socialistične države. V čem se neka industrijska cona s posebnim statusom razlikuje od davčne oaze? Čemu uvajati posebne cone in ne kar celotne države razglasiti za posebno cono? Če so posebne cone zaželene in ocenjene kot pozitivne, bi učinki bili še bolj pozitivni, če bi celotna država bila takšna cona, mar ne? V Sloveniji so se nedolgo nazaj ob ukvarjanju s propadajočim tekstilnim gigantom Muro pojavile ideje, da bi bilo Prekmurje, kot najmanj razvita regija, preoblikovano v neke vrste prosto gospodarsko cono, češ da bi tako privabili investitorje in podjetja v regijo. Cela Slovenija naj bo takšna cona, pa bo revščine precej manj in bodo tuja podjetja prihajala k nam, tudi zgolj odpreti račune in plačevati davke.
Torej ‘off-shore’ centri niso pralnica denarja in mafijski obvodi? Tudi za tajkune iz Slovenije.
Zgoraj navedeno velja za opravljanje dejavnosti, ki niso nezakonite. Nekdanji član odbora monetarnih oblasti na Kajmanskih otokih prof. dr. Richard Rahn mi je ob robu njegovih predavanj na Ekonomski fakulteti UL pred leti dejal, da je pri njih mogoče poslovati le z aktivnostmi, ki so zakonite v državi izvora podjetja, ki želi poslovati na Kajmanskih otokih in da so zelo striktni pri izvajanju svojih pravil. Imajo nekaj osnovnih pravil, ki pa jih striktno izvajajo. Takšna območja lahko razumemo kot pralnice denarja le tedaj, ko skrivajo nezakonito pridobljen denar z namenom, da ga spravijo nazaj v bančni sistem in zakrijejo izvor. Velika večina teh poslov pa so zakoniti umiki kapitala pred dodatnim obdavčevanjem. Utaja davkov ni enaka izogibanju plačila davkov. Utaja je nezakonita, izogibanje pa pomeni zakonit način poslovanja z optimizacijo plačevanja davkov, ki jih podjetja plačajo le do najnižje zakonito še dovoljene stopnje ob upoštevanju vseh zakonitih alternativ, ki so jim na voljo. Vsem dobro poznana multinacionalka IKEA, ki kmalu prihaja v Ljubljano, je šolski primer podjetja, kjer se davčne optimizacije zelo dobro zavedajo in jo izvajajo. To jim do neke mere viša stroške poslovanja, saj je storitve davčne optimizacije treba plačati, znižuje pa davčno breme, tako da je računica na koncu pod črto za podjetje zelo ugodna. Vsak nasprotnik davčnih oaz naj se vpraša, kdaj je sam nazadnje raje plačal davek, kot pa se mu zakonito izognil.
Prosto trgovinski sporazum med ZDA in EU (TTIP = Transatlantic Trade and Investment Partnership) je v naših večinskih medijih obravnavan zgolj kot zlo, prav tako pa se proti njemu upirajo številni cehi delavcev v Evropi in sindikati. Pa tudi papež Frančišek in številni kristjani opozarjajo, da so carine že tako na minimumu in da gre predvsem za pritisk ameriških korporacij k znižanju standardov proizvodnje hrane in okolja kot piše Domovina. A lahko osvetlite TTIP?
Prostotrgovinski sporazumi krepijo trgovanje in so z vidika sodelovanja med narodi dobri. Niso popolni, ker proces trgovanja birokratizirajo. Vendar so boljši od zaprtih meja in protekcionizma, ki pomenita prisilno zapiranje gospodarskih meja pred sodelovanjem s podjetji iz drugih držav. EU je lep primer, kako močno pozitivni so lahko učinki prostih trgovinskih meja. Trgovinski sporazumi krepijo trgovanje. Do neke mere podirajo trgovinske prepreke, in o tem sta govorila tako dr. Chafuen na svojem nedavnem obisku na Fakulteti za poslovne vede kot nekdanji veleposlanik ZDA pri nas Joseph Mussomeli, ki smo ga prav tako gostili na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Živimo v svetu predvsem nacionalnih držav. Edina zares prava nadnacionalna država na svetu ta hip so ZDA. Zgodovina nas uči, da so nacionalne države bolj nagnjene k protekcionizmu in zapiranju gospodarskih meja od nadnacionalnih. S takšnimi sporazumi, kot jih omenjate, se te ovire nekoliko zrahlja in razgradi. Trenutni obseg trgovine med Evropo in ZDA je zelo nizek, nekaj procentov BDP, tako da ima krepitev gospodarskih vezi med EU in ZDA še ogromen potencial. Ob tem bi rad izpostavil, da trgovina od nekdaj pomeni generator miru in blaginje. Narodi, ki trgujejo, se ne bodo spopadali med seboj. Trgovina je vedno prinašala blagostanje in zmanjševala vojne napetosti. Argumenti o znižanju standardov o katerih sprašujete, so smešni. Standardi sledijo tehnologiji in so lahko le pretveza za protekcionizem in uvajanje privilegijev pri licenciranju, katerega uvajanje praviloma sledi razvoju neke tehnologije. Razvoj je nekaj korakov pred birokracijo, zato so tudi prosto tržna in svobodna gospodarstva bolj razvita od nesvobodnih socialističnih gospodarstev. V prvih poteka razvoj od spodaj, s poskusi in napakami, kjer standardi sledijo tehnologiji, pri drugih pa se ga planira od zgoraj z ukazi. Meja med standardi in omejevanjem razvoja je tanka.
V knjigah »Doba ekonomistov« in »Zagovor svobodnega trga« sem prebral odlomke o Afriki, kako je karitativno zbiranje denarja v zadnjem stoletju naredilo Afriki ogromno škode. In da samo podjetništvo in svobodni trg rešuje lačne in revne ljudi in skupnosti, jih opolnomoči. Lahko kaj k temu dodate?
Finančna pomoč Afriki ne pelje nikamor in je pogosto vir korupcije in zgolj veča razlike med najrevnejšimi in politično-gospodarskimi elitami. V Afriki je danes malo resnično hude revščine. Afrika proizvede dovolj hrane, da se lahko sama prehrani. Tam so ljudje od nekdaj zelo iznajdljivi in znajo preživeti tudi v za nas nerešljivih okoliščinah. Oni znajo že tisočletja sobivati z naravo in se hitreje razmnožujejo od Evropejcev. Če bi bili tako zelo nesposobni prehraniti lastno prebivalstvo, se ne bi število Afričanov večalo z eksponentno hitrostjo. Je pa res, da živijo drugačen življenjski slog od našega v Evropi. In ne morejo čez noč postati kapitalsko in tehnološko razvita družba visoke produktivnosti, lačni pa praktično niso. Politika izjemno visoke finančne pomoči mednarodne skupnosti je rodila zelo dobro organizirane navezave med visokimi uradniki, ki dodeljujejo pomoč z lokalnimi veljaki in to sodelovanje poteka na nepregleden način. Denar se neredko potroši za luksuz in za orožje. Do pomoči potrebnih ta denar pogosto sploh ne pride oziroma le majhen delež vsega, ki je bil za te namene zbran. Cerkev je preko Karitasa naredila mnogo več dobrega za revne od Združenih narodov in njihovih aktivnosti v Afriki, čeprav ZN pod postavko »pomoč Afriki« razpolaga z neprimerno več denarja od Karitasa. Pred leti sem se na to temo ob robu neke konference na Dunaju na kratko pogovarjal z enim izmed eminentno urejenih gospodov, ki se je predstavil kot predstavnik ZN za mednarodno pomoči ljudem v Gazi. Name je prej naredil vtis potratnega »super-birokrata«. Nikakor pa ne vtisa odgovornega in sočutnega humanitarca.
Lahko kaj poveste o subsidiarnosti? Sicer je tudi kitajski visoki uradnik in modrec Konfucij pred 2.500 leti povedal znameniti stavek, naj lačnemu ne dajemo ribe, ampak naj ga ribo naučimo ujeti.
Tako je. Te modrosti so zelo stare. Ni nam treba odkrivati tople vode. Vsak človek, ki ni fizično ali psihično tako ali drugače invaliden za normalne spretnosti, je zmožen prehraniti sebe in svojo družino. Nedavno sem preko spletnega portala Facebook podelil kratek video o tem. Vsak je tega zmožen. Je pa res, da ljudje iščemo bližnjice. Ne se čuditi, če bodo ljudje raje sedeli kot delali, kadar bodo vedeli, da bo zanje poskrbljeno, tudi če ne bodo delali. V Afriki je večinoma revščina izkoreninjena, le na parih območjih je skoncentrirana in ta so povsem obvladljiva. Revščino v Afriki se v medijih preveč potencira in v mnogih primerih gre za zlorabo dobrodelnosti v napajanje lokalcev, o čemer sva prej govorila. Pozitiven primer subsidiarnosti, o katerem sprašujete, in karitativnosti od človeka k človeku, kar je bistvo subsidiarnosti, je Karitas in delo misijonarjev. Misijonarji živijo z ljudmi in jih z lastnim zgledom učijo delati. Gospod Pedro Opeka, dobrotnik, ki je prerasel v mednarodno zvezdo, je najlepši pokazatelj subsidiarnosti.
Kitajska in Sovjetska zveza sta bili lačni zaradi komunističnega (skrajno socialističnega) eksperimenta, le da je komunistični voditelj Kitajske pripeljal dr.Miltona Friedmana sredi 70-ih letih, Sovjetska zveza pa je trmasto 15 let kasneje bankrotirala in razpadla. Svetovna banka in OZN sta objavili graf. Delež podhranjenih se je iz 17 % v letu 1990 zmanjšal na 10,8 %, delež revnih (manj kot 1,9 $ na dan dohodka) pa iz 37 % na 12,7 % zaradi porasta kapitalizma na nekoč revnih komunističnih azijskih področjih in v Afriki.
Seveda, prosta trgovina je rešila številne ljudi pred lakoto in revščino. Hong Kong in Singapur sta se bliskovito razvijala predvsem zaradi mednarodne trgovine in to brez lastne podlage v močni industriji in kapitalskih kapacitetah. Državi sta primera, kako se lahko razvijajo majhne države, kot je Slovenija, s to razliko, da ima Slovenija relativno solidno industrijsko bazo, česar omenjeni državi pred njunim vzponom nista imeli. Kako je razvojem v velikih manj razvitih državah? Velike manj razvite države, kot so denimo Kitajska, Indija, Brazilija ali Rusija, se morajo razvijati na način lastnega razvoja, kar je moč edinole na način omogočanja ljudem možnosti skrbeti za lasten standard. Velike države morajo imeti močno industrijsko zaledje, kar se samo po sebi vzpostavi, če je gospodarski ustroj države primeren in ni zaviralen. Z močno razvojno bazo ne prihaja do pritiskov ljudi po masovnem migriranju v druge kraje, saj so srečni na svoji rodni zemlji. Ljudje, ki solidno živijo, nimajo želje po migracijah in raje ostanejo, kot pa gredo v novo okolje, ki prinaša negotovost. Če bi denimo Indija ali Kitajska, glede na precej nizko stopnjo njunega razvoja in na množice revnih, popolnoma odprli meje za izhod svojih ljudi, bi lahko sprožili močne tektonske premike v strukturi prebivalcev drugih kontinentov. Si predstavljate, da se vsak deseti Indijec ali Kitajec zaradi slabih razmer doma odloči zapustiti svojo deželo in se odpravi živeti denimo v mamljivo in navzven nezavarovano EU? To bi v hipu povečalo število prebivalcev v EU za četrtino in vsem nam močno zbilo življenjski standard. Ljudem mora biti omogočeno eksperimentiranje in ne »siljenje k uporabi žlic pri kopanju jarkov«, če uporabim znano parafrazo Nobelovega nagrajenca za ekonomijo dr. Miltona Friedmana.
Že R. Sirico govori, da je večino kristjanov, vsaj na Zahodu, socialistov. Na Facebooku sem našel citat, da je trenutno najhitrejša rastoča religija na svetu socializem, ki pušča usodne posledice v krščanstvu in islamu. Hitreje rastoča kot krščanstvo in islam, ki jo vpijata. V islamizmu zelo jasno vidimo kako so praznoverni (otroci muslimanov na Zahodu) oz. neverni ugrabili islam in šeriatsko pravo: ko religija postane čista ideologija, zločinski totalitarni sistem. Obratno pa je vpliv krščanstva, islama in hebrejske religije na sodoben socialistični svet danes zanemarljiv ali celo ničen.
Na to vprašanje žal ne morem dati odgovora,ker nisem strokovnjak za religije in za razlike med načini dojemanja gospodarskega razvoja v različnih religioznih okoljih. Lahko pa rečem, da je večina univerz in znanstvenikov po svetu precej nagnjenih k pozitivnemu odnosu do državnega financiranja, ne le gospodarstva temveč tudi ali predvsem znanosti. Nekaj odgovorov na vaše vprašanje ponuja knjiga Družbeni nauk Cerkve in tržno gospodarstvo, ki jo je uredil moj kolega Philip Booth iz londonskega Institute of Economic Affairs, sam pa sem jo strokovno pregledal, in je na izposojo tudi v Knjižnici Katoliškega inštituta v okviru Fakultete za poslovne vede.
Alex Chafuen je nedavno za intervju v Slovenskem času, mesečni prilogi Družine, dejal, da je Cerkev z zadnjim papeževim dokumentom posegla nekoliko v polje pozitivnega, kjer pa kot moralna avtoriteta ne more dati zadovoljivih odgovorov in bi morala upoštevati dognanja najboljših znanstvenih dosežkov in znanosti skladno z drugim vatikanskim koncilom pustiti znanstvenikom legitimnost raziskovanja, a paziti, da to poteka v okvirih moralnega.
Zakaj pa papež pada na zapeljiv, populističen zvok socialističnih siren kot je histerija glede podnebnih sprememb in državne redistribucije bogastva? Opozarja celo pred verovanjem, da bo prosti trg vse rešil, kajti to ni verovanje, to so dokazi.
Papež je zaskrbljen nad obstojem revščine in to njegovo skrb je treba spoštovati. Prihaja namreč iz občutljivega okolja argentinskih bojev za politično-gospodarsko premoč v državi in je od blizu videl vse stranpoti mafijsko-političnih navez in njihovih najslabših vplivov za gospodarstvo. Vendar je najbrž premalo seznanjen s pozitivnimi učinki odprtega gospodarstva v družbah, kjer se spoštuje vladavina prava, kjer ni nihče suveren nad zakoni in kjer je država varovalka človekove svobode.
V encikliki »Laudato Si« (»Bodi hvaljen« ) papež odpira precej vprašanj, ki niso neposredno povezana s teologijo, vendar jih družbeni nauk Cerkve obravnava in prav je tako. Dobro je, če papež na te stvari opozarja, vendar bi moral pokazati večjo mero nevtralnosti do znanstvenih vprašanj in ne sugerirati rešitev, ki niso v domeni Cerkve. Dokument je tenkočuten, vendar pri znanstvenih vprašanjih, kot je denimo učinek prerazdeljevanja na blaginjo, povezava med institucionalno ureditvijo in gospodarsko aktivnostjo in podobnimi, ter glede vplivov človeka na okolje »premalo intelektualno skromen«, če si sposodim besede še enega Nobelovega nagrajenca dr. Friedricha Hayeka.
Subsidiarnost, ki je temeljno načelo družbenega nauka cerkve, pomeni, da si moramo vzajemno pomagati ljudje med seboj in pri tem ne potrebujemo državne prisile denimo v obliki progresivnih davkov. Papež živi v zmoti, če meni, da je revščina v svetu v porastu. Vsaka pojavnost revščine je nezaželena in se je treba truditi za njeno izkoreninjenje, vendar danes je v svetu najmanj revščine v vsej zgodovini obstoja človeštva in zdi se mi, da je premalo poudarka posvečenega nekaterim rešitvam, ki so za odpravo revščine učinkovite in so v teoriji dobro poznane. Ena takšnih rešitev bi bilo zavzemanje za prosto trgovanje med narodi.
A je papežev pogled proti kapitalizmu zaradi južnoameriške fevdalne, latifundijske ureditve, kjer je bila peščica velikih veleposestnikov nesramno bogatih, vsi ostali, milijoni, pa so bili tlačani?
Družbeno okolje vpliva na vsakogar. Papež ni imun pred tem vplivom. O tem sem nekoliko že govoril v prejšnjem vprašanju. Papež je pač seznanjen s t.i. peronističnim tipom socialističnega gospodarjenja, kjer gospodarstvu vlada nezamenljiv establišment z navezo ekonomskih centrov moči, ki ga po Djilasu lahko imenujemo novi razred. Argentini so se nedavno zgodile spremembe oblasti in obeta se nekaj premikov v njihovi družbi, ki je vseskozi med zadnjimi na svetu po merjenjih ekonomske svobode. Počakajmo in morda se bodo premiki zgodili v smer k bolj svobodni ekonomiji. Tako da moram reči, da papež žal ne pozna pravega kapitalizma temveč državni kvazi-socializem, ki velja za množice, za ozko politično elito pa ne. Najbrž je zaradi tega preveč optimističen glede tega, da se proti takšnemu „kapitalizmu“, kot ga pozna, bori z močjo države. V resnici je ravno obratno, kar nam dokazujejo številni primeri po svetu. V Argentini nimajo kapitalizma temveč etatizem novega razreda in ta je mogoč edinole ob močni državi. Brez nje se razblini.
Hvala za pogovor.
