Pogovor s škofom dr. Antonom Stresom
Kot »duhovni oče« Komisije pravičnost in mir ste dolga leta budno spremljali dogajanje v naši družbi in se vedno znova, kot je pokazala zgodovina, povsem ustrezno odzvali v blagor Resnice in pravega človeškega. Taka je vaša drža tudi danes. Kaj vam je pri tem osnovno vodilo?
Osnovno vodilo za sožitje v sodobni družbi je celovito spoštovanje človekovih pravic in pravični medčloveški odnosi med ljudmi. Gre za medsebojno spoštovanje in ne samo za strpnost ali toleranco. Če nekoga samo toleriramo, imamo še vedno do njega odklonilen odnos. Z njim samo potrpimo, se pravi, da ga pravzaprav ne maramo. S prijateljem ne potrpimo, njega se veselimo. Samo medsebojno spoštovanje ustvarja ozračje zaupanja in sodelovanja v miru in sožitju. Brez pravičnosti in medsebojnega spoštovanja ni miru, ampak prevladuje nasilje, strah in nezaupanje.
Kaj vam je pri človeku in v njegovih odnosih najbolj sveto?
Človekova vest. Vsak človek mora imeti možnost in pravico, da ravna po svoji vesti, tako kot je prav in pošteno, tako kot mu narekujejo njegove najvišje vrednote. Najhujše nasilje je nasilje nad vestjo, ko so ljudje primorani ravnati v nasprotju s tistim, kar čutijo, da je prav.
Človek, ki tepta svojo vest, ki nima več vrednot ali jih krši, ne spoštuje več samega sebe, sebe zavrže in se izgubi. Tak je tudi lahek plen različnih mogotcev, ki z njim manipulirajo za svojo korist. Zato je treba ljudem omogočiti, da živijo po najvišjih idealih, ker bodo samo tako pokončni ljudje.
Je mogoče to, kar je ljudem sveto in najvišja vrednota, uporabiti za satiro, lahko postane snov za karikaturo? Mnogi to počno v imenu umetnosti, se vam zdi to na mestu in primerno?
Vse je mogoče zlorabiti, celo najbolj osnovne življenjske dejavnosti: hrano, pijačo, spolnost, govor, svobodo … Do zlorabe prihaja, ko več ne vemo, čemu naj uporaba teh dobrin služi, ko služi samo še sami sebi: nažiranje, opijanjanje, uživaštvo, »nakladanje«, samovolja … Namen vsake dejavnosti ( hranjenje, govorjenje) postavlja le-tej tudi meje, smer in smisel (hranimo se za preživljanje in ne da se »bašemo«). Tudi svobodni nismo samo zato, da bi bili svobodni, da bi delali, kar se nam zljubi. Svoboda ima svoj cilj in namen: našo moralnost. Če bi namreč ne bili svobodni, bi ne mogli biti moralna bitja, ker moralno dobro dejanje predpostavlja svobodno odločitev zanj. Svoboda govora ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo. Z njo vsestransko in z različnih zornih kotov obveščamo ljudi, da lahko razumno in odgovorno odločajo o skupnih zadevah. Ne govorimo zato, da bi govorili kar koli, ampak zato, da sporočamo resnico in da komuniciramo med seboj, da vzpostavljamo vezi sodelovanja in sožitja. To je prvotni in osnovni namen govorjenja, jezika.
Norčevanje, ki je navadno norčevanje iz drugega, tepta njegovo dostojanstvo in ga žali. Je napad nanj. Z norčevanjem je podobno kot z obsodbo. Obsoditi smemo nepravo ali krivično dejanje, ne pa človeka kot osebo. Umetnost lahko biča nekatere neprimerne pojave ali dejanja, veliko bolj pa je sporna, ko se začne znašati nad določenimi ljudmi. Tedaj se bo težko izognila krivici, nobena še tako visoka »umetnost« pa ni ne nad pravičnostjo, ne nad resnico in ne nad ljubeznijo. Karikatura ali satira, ki izraža vedno neko negativno, odklonilno stališče do nečesa, je torej lahko uperjena proti negativnim pojavom ali dejanjem, ne pa proti ljudem kot takim. Tudi ne proti nečemu, kar je nekomu sveto, in to samo zato, ker za nekoga drugega to ni sveto. Karikatura je izraz prezira, je negativno stališče, in se zato hitro sprevrže v čisto navadno nestrpnost, ki pa se skuša skriti za umetnostjo.
Ves svet je danes misijon. Kje vidite najbolj pereča področja, kjer je treba vstopiti kot misijonar sodobnega časa?
Očitno postaja svet – kljub vsemu govorjenju o človekovih pravicah – vedno bolj nasilen. Sodobna tehnologija to nasilje še bolj omogoča. Možnosti manipuliranja – se pravi nasilja – so danes strahovito porasle. Nekateri so postali strokovnjaki za to. Obramba ljudi pred nasiljem in manipuliranjem z njimi je danes prvorazredna naloga in hkrati najtežja, ker je bistvo manipulacije ravno v tem, da se je njene žrtve ne zavedajo.
Naši misijonarji so dobri delavci v Gospodovem vinogradu, kaj bi rekli o njihovem trudu v zgodovini in danes?
Krščanska vera po svoji najgloblji vsebini razkriva ljudem njihovo dostojanstvo in jih vzgaja za medsebojno spoštovanje. Ni naključje, da je kultura, ki je rodila idejo človekovih pravic, zrasla na krščanskih tleh. Ravno tako so na teh tleh vzniknile različne oblike humanizma ali skrbi za sočloveka.
Velikokrat slišimo, kako je Cerkev vsiljevala evangelij različnim kulturam in narodom. Imate ta občutek?
V obdobjih, ko je vladar (knez, kralj) odločal o veri svojih podložnikov, so take odločitve gotovo bile nasilne, četudi je bilo to kar pogost pojav in se je celo razsvetljenim ljudem tistega časa to zdelo sprejemljivo. A v bistvu ni. Nasilne so bile tudi državne in uradne ideologije in ateizem, kot v primeru nacizma in marksizma. Tako kot za moralno dobro dejanje se tudi za verovanje v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika lahko samo svobodno odločimo. Izsiljeno »verovanje« niti verovanje ni, ampak je dvoličnost, hinavščina in laž sebi in drugim.
Cerkev ne želi nič drugega, kakor da lahko svobodno in enakopravno z drugimi nazori oznanja evangelij, ga v njegovi pristnosti predstavi in ponudi v premislek in odločitev. Cerkev in njeni predstavniki oznanjajo in pričujejo, kar pomeni, da računajo samo na svobodno odločitev tistih, ki pridejo v stik z njo. Zato je med človekovimi pravicami tako pomembna svoboda vesti in verovanja, ki pomeni tudi svobodo, da lahko vsakdo svoje verovanje tudi spremeni brez strahu pred posledicami, česar pa v marsikaterem okolju ne spoštujejo.
Je onečaščanje verskih simbolov in norčevanje iz njih znamenje svobode izražanja ali nasilje?
To je zloraba svobode izražanja in nasilje nad tistim, ki izpoveduje tisto vero. Je norčevanje iz njih. Navadno ne dovolimo, da se kdo norčuje iz naših najbližjih ali iz simbolov naše države. To zadnje je celo kaznivo. Me zanima, če bi francoski predsednik organiziral demonstracije v podporo tistim, ki bi se norčevali iz francoske države in njenih simbolov (npr. zastave). Ne bi, ampak bi jih verjetno postavil pred sodišče. Toda norčevanje iz verskih podob in simbolov je enako nesprejemljivo. Z norčevanjem iz vere prizadenemo vernega človeka v tistem, kar mu največ pomeni, kar najbolj spoštuje, za kar je največkrat celo pripravljen dati življenje. Torej doživlja tako norčevanje še bolj boleče kakor norčevanje iz njega samega, ker postavlja svojo vero nad sebe. Zato to ni nobeno znamenje svobode, temveč prostaštva, nekulture in nestrpnosti.
Kako bi označili ozračje v evropskem prostoru ob zadnjih dogajanjih glede na sobivanje različnih kultur?
Ob teh tragičnih dogodkih se moramo zamisliti nad našo strpnostjo ter sposobnostjo sobivanja in medsebojnega spoštovanja. To pa terja tudi nedvoumno in jasno priznavanje skupnih vrednot in življenjskih pravil. Človekove pravice so taka skupna podlaga, kakor tudi človekovo dostojanstvo, iz katerega te pravice izhajajo. To mora veljati za vse, tudi za muslimane med nami. Čeprav imamo polna usta lepih besed o strpnosti, pa smo – vsaj na določenih področjih – zelo nestrpna družba. Na religijskem področju se nestrpnost krepi. Slovenski katoličani imamo nekaj bolečih izkušenj o tem. To je tudi posledica vedno bolj razširjene ateistične miselnosti, za katero vernost ni pristna vrednota in je zato sprejemljivo, da se iz nje nekateri norčujejo. Iz vernosti se npr. norčuje tudi država, ko položaj verske skupnosti priznava tudi skupinicam, katerih domnevna vernost je parodija, se pravi porogljiv posnetek resnične vernosti, kakor jo izpričujejo velike svetovne religije s svojo tisočletno duhovno kulturo.
Intervju je bil najprej objavljen v reviji Misijonska obzorja, ki ga izdaja Misijonsko središče Slovenije.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
