Znani slovenski psiholog dr. Andrej Perko se občasno oglaša na našem portalu s svojimi kritičnimi razmisleki o trenutnih problemih, ki pestijo Slovenijo in vso zahodno družbo, za katero meni, da je v zatonu.
Tokrat smo se razveseli možnosti, da dr. Perka nekoliko širše in bolj celovito predstavimo našim bralcem. Tjaša Banko v daljšem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Domžalsko-kamniških NOVICAH, predstavlja vsebino izčrpnega pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, ki nadaljuje delo vodi terapevtsko skupnost po socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja, pri katerem je napredoval vse od pacienta do najtesnejšega sodelavca. V prvem delu pogovora, ki smo ga objavljavili 20. decembra, je Andrej Perko predstavil svoje terapevtsko delo, v tem prispevku pa se bomo seznanili z njegovimi pogledi na slovensko stvarnost.
Govorila sva že o odvisnostih od alkohola, drog, marihuane … Kaj pa ostale sodobne odvisnosti? Interet, selfiji, všečki …
Živimo v nori družbi in vedno huje je. Gre za popolno zasvojenost mladih, ki se med seboj ne znajo niti pogovarjati več. Komunicirajo po telefonih in socialnih omrežjih, niso več v živem stiku. Gre za dekadenco družbe, zahodna družba je brez dvoma v zatonu. Z vzhoda prihajajo bolj “zdravi”, življenjsko veliko bolj potentni ljudje. Te družbe imajo otroke in nas bodo preplavile. Govorim o islamskem svetu, arabskem svetu in Azijcih. Gre za popolnoma drug svet in ta svet bo, kot kaže, prevladal. Proti temu se ne moremo boriti z orožjem in zapiranjem meja.
Glede zasvojenosti mladih lahko starši opravijo veliko dela znotraj lastne družine. S tem, da otroka ne postavijo pred televizijo, da bi imeli mir. S tem, da mu ne porinejo v roke pametnega telefona in tablice. Družine imajo moč, da urejajo svoje odnose in poskrbijo za to, da otroci ne postanejo zasvojenci teh modernih naprav. Odgovorni starši bodo postavljali meje, odgovorne pa bi morale biti tudi šole. Veste, ni nujno, da bo imel moj otrok kar takoj pametni telefon, tudi če ga imajo vsi drugi. Zakaj pa? Obstajajo še druge vrednote. Poznam kar nekaj družin, kjer otroci odraščajo brez televizije, tablic in brez pametnih telefonov, pa niso zato nič prikrajšani. Večina današnjih staršev svojih otrok ne zna več pripraviti na življenje.
Kakšni odrasli bodo potem “nastali” iz teh otrok?
Če bo šlo tako naprej, bomo imeli strokovnjaki veliko dela. (smeh) Mislim, da pameten narod vzgaja svojo elito brez pametnih telefonov in tako naprej. In ta elita bo vodila narode. Maso pa se vzgaja drugače, saj vladajoči eliti odgovarja, da ima maso, ki ne razmišlja s svojo glavo. Mladi nimajo niti svojega mnenja več in ne bodo sposobni preživeti, če bo prišlo do nekega izrednega stanja. V primeru katastrofe bodo vsi “pokrepali”, ker nimajo življenjske energije in moči, da bi preživeli v težkih razmerah. So popolnoma nesamostojni in za to je kriva tudi stroka. Otrok do ne vem katerega leta ne sme sam v šolo. Vse urejajo drugi namesto otrok in tako iz njih napravimo invalide. Ti otroci se ne morejo razviti v samostojna bitja. Ne morejo živeti v realnem svetu, ki je frustrirajoč. Kot piše Garibaldi, prihodnost za mlade predstavlja grožnjo in ne priložnost.
Pogosto ste kritični tudi do sodobnih moških.
Sodobni moški? Saj jih več ni!
Kam so šli?
Današnja feminizirana družba jih je kastrirala na vseh življenjskih področjih. Nove teorije govorijo o škodljivem učinku pesticidov, ko pride že do kemične kastracije, saj naj bi že pri zarodkih, tudi kasneje pri dečkih, ne prišlo do maskulinizacije možganov. Potem je tu še odsotnost moškega lika, ni več moških, ki bi vzgajali moške. Očetje so se umaknili in vertikalne avtoritete ni več.
Torej smo ženske na boljšem?
Veliko na boljšem, kar se tega tiče. Po drugi strani pa ste na slabšem, ker ni več pravih moških. Hrepenenje po pravem moškem ostaja, čeprav pravega moškega ni. Pametne ženske so do 25. leta izbrale najboljše fante, ampak moja izkušnja govori, da odgovorni in urejeni fantje za dekleta niso zanimivi. Morajo biti vsaj malo problematični in takšne izberejo. Takšni moški imajo težave, so neodgovorni, ženske pa bi jih rade reševale. Seveda nato končajo kot samohranilke. Psihološko zlorabijo svoje otroke, zlasti sinove, ker jih napravijo za svoje partnerje in z njimi rešujejo probleme, ki jih otroci nikdar ne bi smeli niti slišati. Takšni mladeniči nato odhajajo v svet z občutki krivde, dolžni svojim materam.
Kaj pa vse tiste, ki do tega leta niso našle svojih partnerjev?
So v zelo težkem položaju. Govorim iz izkušenj. Poznam ogromno luštnih, izobraženih in zelo uspešnih mladih deklet, ki ne morejo dobiti pravega “desca”. Je pa res, da so kriteriji, ki jih osvojijo ob delu v mojih skupinah, glede primernih moških zelo visoki.
Kakšen naj bi bil torej “taprav desc”?
“Taprav desc”? To je moški, ki bo svojo vlogo odigral tako, kot se spodobi. Moški, ki se zna odločati. Je pravičen, je odgovoren in skrben, zanesljiv. Svojo žensko nosi po rokah. Mora bit “desc”, torej tak, ki ni kastriran. S svojo primarno družino mora imeti razčiščene odnose, tako da svojo izvoljenko pelje v novo družino, nov svet. Takih skoraj ni več.
Kakšni partnerji pa so vsi ti, ki so ostali?
So bolj ali manj narcisi, ki v fitnes centrih skrbijo za svoje mišice in nič drugega. V teh časih lahko skoraj govorimo o epidemiji zunanjega izgleda. To so novi, moderni narcisi in s takšnimi si ženska nima kaj pomagati. V zvezi s tem ste ženske res na slabšem. Še enkrat poudarjam, da pametne ženske izberejo študiozne, delovne in urejene moške.
Kakšni pa so ti sodobni (ne)moški kot očetje?
Ne morejo biti očetje, ker ne zmorejo, ne znajo sprejeti odgovornosti. Razlogov je več. Prvi je zagotovo ta, da so sami prizadeti, so mamini sinčki. Skoraj vsak drug zakon razpade, otroci ostanejo pri materah, ki jih nato zlorabijo, nato se poročijo, dokler se žene ne ločijo od njih, ker ne prenesejo maminih sinov. To je začaran krog. Moški, ki imajo pogoje in sposobnosti, da odigrajo očetovsko vlogo, so pogosto izrinjeni ob rob družine. V tej feministični družbi ženska ne prizna več vloge očeta in moža, vsaj ne takšne, ki bi mu že po naravni poti pripadla. Vzgojo otrok v svoje roke prevzame ona, očeta in moža ne spusti zraven, češ, da on tega ne zna, je pregrob, nima občutka, ne razume otroka itd. V zdravi, urejeni družini bi morala žena možu pri vzgoji asistirati in mu prepustiti, da on postavlja meje, izreka zapovedi in prepovedi. Ko ga iz procesa vzgoje izrine, se moški umakne, noče se soočati s posesivno ženo. Modra žena subtilno porine moža v očetovsko vlogo, saj konec koncev je žena tista, ki “naredi” družino, je srce družine. Moški oziroma oče pa naj bi predstavljal družino navzven. To pomeni, da mora v zunanjem svetu postati nekdo. Samo na takšnega moškega je lahko ženska ponosna.
Koliko odgovornosti pri tem nosi družba?
Poudaril sem že, da je naša družba povsem feminizirana, feminizirano je šolstvo, pravo medicina … Zadeve obvladujete samo še ženske, še policistke ste! Od mladih fantov se že v šoli pričakuje, da so pridni kot punčke, v nasprotnem primeru so takoj označeni za problematične. Kastrirajo jih že v šolskem sistemu! In ko nek fant kaj ušpiči, ga na cesti ustavi policistka, na sodišču pa kaznuje sodnica. Kako naj se moški v družbi potem razvija?! Morda sem zaradi tega, kar govorim, politično nekorekten. A nič hudega. Kratko vlečete ve, ženske. Ste nepotešene v vseh pogledih, človeško in posledično tudi spolno. Mlade ljudi se pa tako ali tako že v šoli uči, da si lahko sami izberejo spol. Tako otroci že v zgodnjem otroštvu stojijo na trhlih identitetnih temeljih. Vse je normalno, ni več patologije. Zato konec koncev našo družbo vodijo motene osebnosti. Motenci, ki so navzven sicer karizmatični in šarmantni, a so za svoje cilje pripravljeni tudi ubijati. Včasih so bili na takih položajih sposobni ljudje.
Za konec mi povejte še, ali tudi sami živite, vse, kar učite?
Seveda, sicer ne bi mogel učiti, sistem bi v trenutku razpadel. Moram biti vodja in se držati tega, kar učim druge. Otroke imam že odrasle; hči živi na Tajskem, tam predava na akademiji, mlajši sin je v Avstriji in je profesor na gimnaziji, starejši in edini, ki je ostal v Sloveniji, ravno dela doktorat. Z ženo, ki je zelo uspešna arheologinja in muzeologinja, se med tednom ne vidiva veliko, saj oba delava. A znava si vzeti čas drug za drugega, obiskati kakšno italijansko mesto, hčer in vnuke na Tajskem, ali konec tedna skočiti v hribe. Sam tudi redno tečem, čeprav zadnje čase malo manj. Ogromno berem in tudi v naši skupnosti morajo ljudje prebrati dve knjigi na mesec. Veste, ljudje, ki pridejo k meni, so po enem letu drugi ljudje. In za noben denar več ne bi bili pripravljeni živeti tako kot prej. Imam moralno moč, da od njih zahtevam, da izpolnjujejo zahteve programa, ker tudi sam tako živim.
KONEC
Vir: Domžalsko-kamniške NOVICE
