Pred petindvajsetimi leti, leta 1994, sta se na deželnozborskih volitvah v vzhodni Nemčiji izoblikovali dve veliki trdnjavi. Socialdemokrati so si jo izbojevali v Brandenburgu, ki je po drugi svetovni vojni zaradi bližine s funkcionarji napolnjenega Vzhodnega Berlina postal oporišče vladajoče Socialistične enotne stranke Nemčije (SED). Krščanski demokrati so absolutno zmagovali na Saškem. In čeprav je bila socialdemokratska prevlada v Brandenburgu v nadaljevanju precej manj trdna, tudi zaradi močne navzočnosti postkomunistov, se je do nedavnega zdelo nemogoče, da bi se čisto zamajala. Pred današnjim volilnim preizkusom je kazalo, da bi lahko v obeh deželah slavila populistična Alternativa za Nemčijo (AfD).
Uspeh “pridnih”?
Ta strah vseh nemških demokratov se nazadnje ni uresničil. Ne zato, ker bi Alternativa za Nemčijo zaostala za pričakovanji. Tako na Saškem, kjer jo je volilo na deželni ravni doslej rekordnih dobrih 27 odstotkov, kot v Brandenburgu, kjer je krepko presegla 23 odstotkov, je presegla najvišjo vrednost iz anket in potolkla svoje dosedanje rekorde z zveznih in evropskih volitev. Njena rast gre v veliki meri na račun močno povišane volilne udeležbe v primerjavi s tisto izpred petih let.
Toda na volitve niso drli le privrženci populistov, marveč tudi njihovi nasprotniki. Očitno je na Saškem v zadnjem tednu, v Brandenburgu pa v zadnjih dneh prišlo do močne mobilizacije tistih, ki so želeli na vsak način preprečiti, da bi se AfD v eni od dežel zavihtela čisto na vrh. Ti volivci so včeraj glasove množično oddali saškim demokristjanom in brandenburškim socialdemokratom. Zato so oboji sicer izgubili, a ne tako drastično, kot se jim je obetalo še pred dvema tednoma. CDU je na Saškem z dobrih 39 zdrsnila na dobrih 32 odstotkov, socialdemokrati v Brandenburgu z enaintridesetih na 26 odstotkov. V primerjavi s stanjem pred četrtino stoletja sta se obe druščini nekako prepolovili. Relativna večina je obema voditeljema kljub temu pričarala nasmešek na lica.
Ceno za uspeh obeh velikih strank so plačali praktično vsi ostali. Levica je kot velika vzhodnonemška stranka vsaj začasno postala preteklost, kar je posebej presenetljivo v Brandenburgu. Liberalcem ni uspel preboj v nobenega od obeh deželnih zborov, krščanski demokrati v Brandenburgu in socialdemokrati na Saškem so vknjižili rekordno slaba dosežka. Socialdemokrati se v zgodovini slabše niso odrezali še nikjer v Nemčiji. Tudi napovedani veliki uspehi zelenih so obtičali na pol poti. V Brandenburgu so sicer dosegli toliko kot še nikjer na vzhodu, toda v zadnjem trenutku si je veliko njihovih privržencev premislilo in glasovalo predvsem proti relativni večini populistov.
Olajšanje pri etabliranih strankah, ampak …
Ker te relativne večine ni, so si etablirane stranke in “demokratična javnost” oddahnile. Mogoče imajo največ razloga za zadovoljstvo pri krščanskih demokratih. Čeprav so v Brandenburgu pogoreli, bi izguba prvega mesta na Saškem dramatično oslabila predsednico stranke Annegret Kramp-Karrenbauer. Poleg tega se zeleni niso okrepili, kot je dolgo kazalo, zato bodo v naslednjih tednih “črnim” morda manj dihali za ovratnik. Skratka, vsaj trenutno se je ohranil status quo, videti pa je, da je strategija “sanitetnega kordona” okoli populistov, ki je doslej brez izjeme delovala na evropskem in nemškem zahodu, sadove obrodila tudi v nekdanji Nemški DR.
Seveda bi bilo pogubno, če bi ob tem pozabili, da je prav status quo sploh naplavil tako močno Alternativo za Nemčijo. Na podlagi volilnih rezultatov bo sicer statusa quo v naslednjih letih prej več kot manj. Potem ko se se je sfižila možnost glede na volilni izid tako ali tako neupravičene črno-zelene koalicije na Saškem, bosta najverjetneje v obeh deželah zavladali “kenijski koaliciji” krščanskih in socialnih demokratov ter zelenih. V Brandenburgu se številčno izide celo povsem leva naveza socialdemokratov, postkomunistov in zelenih.
To pomeni, da se bo politika v celoti pomaknila še nekoliko bolj na levo, krščanski demokrati kot vodilna zmerno konservativna sila pa bodo imeli, zlasti na Saškem, še nekoliko manj manevrskega prostora za ohranjanje svojega profila. Seveda je iluzija misliti, da so volivci Alternative za Nemčijo sami konservativci. Navsezadnje je med njimi zelo veliko takih, ki so doslej vedno glasovali za Levico in njene predhodnice. Ni si treba zatiskati oči niti pred tem, da jih ima zelo veliko precej nerazčiščene pojme o meji med zdravim domoljubjem in izključevalnim radikalnim nacionalizmom. Toda prav tako bi bilo za Nemčijo zelo neprijetno, če bi vladajoča politika iz obrambe prvega mesta v obeh vzhodnonemških deželah izpeljala sklep, da lahko družbeno soglasje pomika še naprej in vedno bolj v levo. Premislek o tem bi dobro del tudi obema največjima krščanskima cerkvama na Nemškem.
