Andrej M. Poznič je na casnik.si 11. 3. 2016 objavil članek z naslovom: »Ateizem je zlo!«.
Ali res ateizem in seveda s tem tudi ateiste, lahko opredelimo tako? Ali ne gre v Pozničevem pisanju o ateizmu za ideološko sovražnost?
Če smo za kulturno komuniciranje, moramo jasno odkloniti taka pisanja, ki niso kaj več kot zmerjanje in diskvalificiranje. Še posebno je potrebno biti občutljiv pri vprašanju nazorov, prepričanj in drugih eksistenčnih opredelitev pripadnikov skupnosti. V članku je polno natolcevanj in površnih, nesmiselnih trditev. Nekatera so predstavili že komentatorji. Sam se bom skušal omejiti na nekaj nesprejemljivih trditev.
Res je beseda ateizem bila (zgodovinsko) uporabljena, tudi v kontekstu nasilnega vzpostavljanja »ateističnih družb« v tako imenovanih komunističnih režimih. Tak režim je bil določeno obdobje na oblasti, npr., v Albaniji. Pri tem, od totalitarne komunistične oblasti deklariranem »ateizmu«, kot sestavnem stanju ″komunistične utopije″, ni šlo za ateizem, kot ga je razumel in ga še danes razume evropski, pa tudi slovenski človek. Šlo je za veri sovražni, agresivni, ideološki, »proti-teizem«, za prepoved in zatiranje religijskih (verskih) opredelitev posameznikov in skupnosti. Še posebno za zatiranje pripadajoče religijske institucije (Cerkve).
Oznaka ateizem, kot jo danes razumemo, se je razvila (pojavila) kot označitev tistih pripadnikov verskih skupnosti, ki so začeli izražati svoje neverovanje, oziroma neverjetje v religijske postavke-dogme (vključno s postavko Boga) religije, ki so ji formalno pripadali. Ker je šlo pri oznaki ateizem, ateist, za nekakšno diskvalifikacijo, je oznaka ateizem sprva nosila negativno pomenskost. Sčasoma pa je oznaka ateizem pridobila pomen nazorskosti, predvsem v smislu razumevanja sveta brez ideje Boga. Ljudje takega nazora so se tudi sami začeli imenovati ateiste.
Mogoče se bralci še spominjajo enega prvih predvolilnih soočenj za predsednika osamosvojene Slovenije, med dr. Jožetom Pučnikom in bivšim predsednikom KPS Milanom Kučanom. Na provokativno vprašanje vpraševalca o njunem verskem prepričanju, je Pučnik odgovoril odkrito, da je ateist, Kučan pa se je izrazil politično, da so pri njih doma praznovali Božič in druge praznike. Zaradi te Pučnikove izjave ga mnogo vernih Slovencev ni volilo. In vendar je bil Pučnik ob svojem ″ateizmu″ nedvomno človek duhovnih obzorij, izjemne intelektualne poštenosti, zavzet za tako demokratično prenovo, ki bi odpravila prilaščanje oblasti in družbenih podsistemov po nekdanjih nosilcih totalitarne partijske oblasti, kar je sledilo Kučanovi izvolitvi.
Bralce bi želel opozoriti, da je problematiko dandanašnjega pomanjkanja ali odsotnosti vere v Boga dokaj izčrpno analiziral poljski filozof Leszek Kolakowski v svojem eseju ″Bog v brezbožnem času″. Esej je revija Tretji dan objavila nedavno, v št. 9/10 l. 2015.
V svojem Leksikonu duhovnosti (Mohorjeva družba, 1979, zbirka ″Studenci žive vode″) eden naših velikih teologov dr. Vladimir Truhlar povsem drugače govori o ateizmu, ateistični etiki in ateističnem izkustvu absolutnega, kot govori Poznič. Naj citiram nekaj, sicer miselno zahtevnih- a bralcev ne smemo podcenjevati- odstavkov iz tega leksikona:
»Ateistična etika je mogoča v dvojnem smislu. So ljudje, ki mislijo, da so ateisti, ker ne zapazijo v sebi transcendiranja lastne biti v absolutno, v Boga, čeprav to transcendentnost v resnici implicitno, na neizražen način sprejemajo in se ji pokoravajo s tem, da se brezpogojno, po svoji vesti, vežejo na resnične, pozitivne vrednote; s tem, da se z vsem svojim bitjem prizadevajo za svojo ″stvar″ (na kulturnem, socialnem gospodarskem, političnem, znanstvenem, tehničnem …..področju); s tem, da se v vsem tem uklanjajo brez pridržka nravnim zahtevam, ki jim jih nalaga vest. V takem primeru gre dejansko za etiko, ki je sicer v sebi – zaradi transcendentnosti – implicitno cela, ki je pa izrecno ne določa kategorija Boga in je v tem smislu ateistična.
Ateistična etika je pa tudi mogoča, kolikor obstajajo vrednote in norme, ki jih ta etika obsega in so različne od Boga (osebna narava človeka, človeška skupnost, graditev njene zgodovine….) ter jih more človek priznavati brez izrecnega in tudi brez implicitnega spoznanja Boga.«
S kakšnimi obrazi ateizma se dandanes srečujemo?
Naj ponovim, ateisti, kolikor zase sprejemajo tako oznako, ali se tudi sami tako imenujejo, si razlagajo svet brez prisotnosti Boga. Eni med njimi menijo, da je materija prvotna (od vekomaj) in, da je njen ″samorazvoj″ pripeljal, do nastanka življenja in pojava duševnosti. Pri drugih pa je običajno prisotno določeno razmišljanje o Počelu sveta, prisotna je misel, da obstaja nek (nam nedostopen, skrivnostni) Vzrok vsega, kar obstaja in biva. Odklanjajo pa Bogove religij, oz. Boga, kot osebno bitje. Vse te ateiste bi lahko imenovali nazorski, oz. filozofski ateisti. Podobno je govoril fizik Albert Einstein. Predpostavljal je skriti Vzrok sveta, lahko bi rekli nekakega ″filozofskega Boga″. Konkretno idejo (podobo) Boga religije pa je doživljal, kot religijski (človeški) konstrukt. Lahko rečemo, da je danes to prevladujoči filozofski nazor ateistov. Seveda bi nam najbolje tovrstne nazore ateistov predstavil kak ateist sam. Časnik bi ga moral povabiti k temu. Vsekakor pa ateistom ne smemo podtikati, kar je zapisal Poznič: »..verovati v nič, je v nasprotju z našim izkustvom.«
Drugi obraz sodobnega ateizma so mnogi, dandanašnji neverni, ki v sodobni, posvetni, zgolj materialistični kulturi, največkrat niso bili nikoli, ne poučeni, ne uvedeni, v kako verovanje, v katerem bi bila prisotna ideja Boga in dejansko žive zgolj materialistično, oz. povsem posvetno. Ne vem, kako bi te ustrezno označil? Bolj kot za ateizem iz duhovne ignorance, gre pri slednjih za ateizem iz duhovne zanemarjenosti.
Tretja oblika ateizma pa je, recimo mu, ″borbeni ateizem″, kot sestavni del protiverske, oz. proti- cerkvene ideologije. Že pred 2. svetovno vojno je v Sloveniji obstajal tak, verskim prepričanjem, sovražni ateizem. Razmahnil pa se je po zmagi Komunistične partije v državljanski vojni. Tega ateizma ne žene razmislek o Bogu, takega razmisleka največkrat sploh ni. Žene ga predvsem sovraštvo do religije, do verujočih, do pripadajoče duhovniške institucije (Cerkve). Najbolj zato, ker mu verujoči niso ideološko podrejeni in razpoložljivi. Potem, ko je Partija po sesutju partijske oblasti izgubila svojo totalitarno oblast, je tudi ″borbeni ateizem″, kot ideologija, kot ″vera″ izgubil na svoji moči. Je pa še prisoten (včasih zgolj prikrito) na področjih, kjer ostanki nekdanje Partijske oblasti obvladujejo družbene podsisteme. Toda tudi z obratnim smo se v zgodovini srečevali in se še srečujemo: s sovraštvom vernikov, žal tudi duhovnikov, do drugače verujočih ali do neverujočih, to je, do nazorskih ateistov. Danes vsa te nestrpnosti in sovraštva s stališča sodobnega antropološkega razumevanja ideologij, tako religijskih, kot nereligijskih, bolje razumemo. In če jih razumemo, se jim bomo lažje izognili.
Ti različni obrazi ateizma se včasih prekrivajo, ali celo zlivajo. Njegovo pojavnost je potrebno konkretno analizirati. Ob tem paziti, da ne mečemo vse v isti koš, kar je prisotno v Pozničevem članku. Menim, da je potrebno do nazorskega ateizma zavzeti odnos temeljnega spoštovanja. Na drugi strani pa je potrebno pojave ″borbenega ateizma″, kot so izražanje nestrpnosti do verujočih, diskvalifikacije, smešenje, neenakopravna obravnava, ipd., razkrinkavati in preprečevati. Seveda enako velja za ″borbeni teizem″. Žal je Pozničev članek primer ″borbenega teizma″. Pa ne eden, ne drugi v našem najširšem ideološkem okviru, t.j. v okviru naše ustave, ne bi smela imeti mesta v slovenski družbi! Med ″borbeni ateizem″ pa ne štejemo religiologije, znanstvenih analiz religijskih pojavov in postavk. Seveda morajo te analize in religiologija ostati v okviru spoštovanja religijskih prepričanj oz. verovanj vernikov.
Dinamika medsebojnih vplivov med verovanjem in mišljenjem (razumom)
Pri nazorskem ateizmu, ki nas mora pravzaprav najbolj zanimati, ker je z njim vendar možen intelektualni diskurz, gre torej za nazorsko, lahko bi tudi rekli, filozofsko (mišljenjsko) opredelitev in ne za vero ali nevero! Poznič je tu v zmoti, ko na začetku svojega članka zapiše: »Vemo, da je ateizem vera v neobstoj Boga. Vera zato, ker nimajo nobenega dokaza za to svojo nesmiselno trditev, ki se upira razumu in se opira edino na napuh človeka, ki trdi, da Boga pač ni, ker je on (ateist m.o.) tako rekel.«.
Bistveno za oznako ″vera″ namreč ni verjetje v nekaj, za kar ni dokazov. Vera (v pomenu verovanja) je predvsem posebne vrste močnega prepričanja, več ali manj iracionalnega. Je verovanje v določene religijsko/ideološke postavke (vsebine). Dokazi tu niso pomembni. Pravzaprav za vse metafizične vsebine, tudi za idejo Boga, ni stvarnih dokazov. Te postavke, so na eni strani že tradicionalno v verskem nauku, saj so klasične religije, kot npr. judeo-krščanstvo, nekaj, kar sega daleč nazaj v versko zgodovino. Ker pa je religija živ proces, se pred versko skupnost postavljajo nove postavke (dogme). Ko pripadniki skupnosti (ali verniki Cerkve) te postavke, stališča, usvojijo, jih jemljejo kot ″resnične″, kot obvezujoče. Prepričani so, verujejo, v njih resničnost. Verovanje, ta družbeno/osebni duševni dej, je v bistvu nekaj iracionalnega. ″Vroče″ se ga brani, včasih tudi za ceno življenja.
Vzrok takemu odnosu je, ker ta rodovno/skupnostna prepričanja, t.j., verovanja, nosi in vzdržuje močna sila delujoča znotraj človeških rodov/skupnosti. To, v osnovi biološko, znotraj rodov (oz. znotraj kakršnih koli človeških skupnosti) delujočo silo, proučevalci človekovega vedenja imenujejo ″agresivnost znotraj vrste″. Deluje tako znotraj skupnosti, kot med skupnostmi. ″Agresivnost znotraj vrste″ drži konkretno skupnost (versko, narodno, itn.) skupaj in je istočasno iracionalna moč njenih ideologij, oz. religij. Beseda ″agresivnost″ tu ne pomeni, kot bi iz besede agresivnost razumeli, le grobe napadalnosti, temveč široko paleto načinov zavzemanja za uveljavitev ideološko/religijske skupnosti in za uveljavitev postavk njene religije, oz. ideologije. Načini agrediranja, t.j., zavzemanja in uveljavljanja so sestavni del kulture, ki jo prakticira, ali jo je v določenih obdobjih prakticirala določena Ideološko/religijska skupnost, oz. njena institucija (Cerkev). Kot zgodovina verskih vojn pove, se je uporabljalo tudi grobo agresivnost.
Se nadaljuje.
