Aktiven, svoboden in ustvarjalen državljan – cilj vsake družbe

Države in institucije, dandanes, v času globalizacije in svetovnih kriz ne ali pa hote izrabljajo pasivizacijo državljanov, zato le ti na nek način postajajo poneumljeni. Temu se sploh ni mogoče izogniti, še posebej posameznemu davkoplačevalcu, skupine organiziranih državljanov pa morajo biti vsak dan bolje organizirane in maksimalno motivirane, če želijo uveljaviti svoje civilnodružbene pobude.

Slovenija je poseben primer poneumljanja družbe. Vsepovsod so še vedno prisotne laži o zgodovini slovenskega naroda, ki jih je generirala 45-letna prepoved svobode vesti, misli in govora, prehod nazaj v aktivno in odprto družbo pa je dolg proces, hrkati pa ga zelo spodkopava tudi današnji v pasivizacijo usmerjen človek. Cilj nekdanje oblasti je bil mitizacija zgodovine ob hkratni mitizaciji oblastniške strukture in ustvarjanju permanentnih notranjih sovražnikov. Zgodovinskim razpravam ob rob opozarjam na zanimivo etimologijo besedice partizan, ki je francoskega izvora (Partisan) in dobesedno pomeni biti pripadnik, ne uniformirani pristaš neke politične stranke. Zato člani francoskega odpora (Resistance) med drugo svetovno vojno niso bili partizani boljševistično – revolucionarnega tipa, ki bi se borili proti obstoječemu kapitalističnemu sistemu, ampak so bili borci proti okupatorju z namenom, da ohranijo svoje domove. Torej so bili domobrani! Zato v svoje vrste niso vse do leta 1944 nikoli rekrutirali francoskih komunistov. To so dejstva.

Svoboda je danes možna samo v demokratično urejeni državi, ne pa v državi, kjer mediji državljanom še vedno perejo možgane s preživelo demagogijo titoizma, posledično vzpodbujajo jugo nostalgijo, prikazujejo, kako nam je bilo včasih lepo, hkrati pa na prvih staneh poročajo, kako se danes vsepovsod dogaja razgrajevanje socialne države. Nekdanji socialistični režim je temeljil izključno na laži in zavajanju, česar se ne moremo otresti tudi danes. Laž in prikrivanje ne moreta predstavljati temelja nobeni legitimnosti.

Populizem je poleg laži nov način zavajanja družbe. Opozarjam na tak primer delovanja politike v multireligijski, multikulturni in multinacionalni državi – v Bosni in Hercegovini. Tu se stalno rojeva sovraštvo na individualni in institucionalni ravni. Tam oblastniki svoj interes razglašajo kot nekaj, kar je najboljše za ljudi, kateremu morajo slediti kultura, religija, politika, ekonomija itd. Pri tem je zanimivo, da med korumpirano politiko in instrumentalizirano religijo, ki se obe borita za svojo moč in vpliv nad ljudmi, ni bistvenih razlik. Pri tem obe pozabljata, da bi tako za politiko, kakor za religijo človeško dostojanstvo moralo biti najvišja vrednota. Zato bi smisel politike in religije moral biti v tem, da človeku omogočita takšno okolje, da doseže svojo svobodo brez strahu za izražanje svojih misli ob vzpodbujanju argumentiranega dialoga, iskanja najboljših odgovorov in stališč, ki jih potem lahko družba sprejme in z njimi živi.

Zato vprašanje o možnosti reforme politike in religije v svobodni demokratični državi ni zgolj retorično vprašanje. Znameniti švicarski teolog Hans Kung navaja pet možnosti za reformo cerkve in politike.

1. Vsak človek ima pravico, da pove, kaj je potrebno spremeniti. Zato molk v tem primeru ni vrlina.

2. Vsak človek ima pravico in dolžnost, da s svojimi aktivnostmi spreminja zatečena stanja.

3. Potrebno je skupno delovanje v dialogu in spoštovanju.

4. V imenu vesti se je kdaj potrebno tudi upreti pritiskom Cerkve in oblasti.

5. Upanje je moč, ki ljudem pomaga uveljavljati spremembe na bolje. Upanje in vera v dobro je garancija za uspeh reforme.

Tako Kung. Vzpodbudi pa nas, da naj potrebne spremembe poiščemo tudi pri sebi, saj nam bo le te toliko lažje iskati in jih uveljavljati tudi za potrebe širše družbe.

Vir: Svjetlo riječi št. 7/8, 2012, Sarajevo, Bih.

Foto: Wikipedia