Twitopis je odziv na članek “Soočiti se bo treba z Velikim razkolom. In z zgledi »Kako naprej?«
Ko se je Matej Tonin, novi predsednik NSi, (med zadnjimi) vključil v Twitter, sem mu svetoval, naj se kot politik preko tega medija oglaša čim manj, pa takrat premišljeno in tehtno. Vesel sem, da se tega drži in s tem dokazuje svojo resnost in odgovornost.
Na žalost pa nekateri slovenski politiki sledijo ameriškemu predsedniku, ki nepremišljeno »čivka« po večkrat na dan ter po nepotrebnem draži vse naokrog, posebno pa še medije, katere zaradi njihovih upravičenih reakcij potem razglaša kar za »narodne sovražnike«.
Priznam, da leve »twitosfere« niti ne spremljam prav podrobno, med desnimi politiki pa količinsko vsekakor prednjači Janez Janša, ki pa ima za sabo tudi veliko skupino zvestih podpornikov, ki nato lajkajo, delijo ter podrobneje »utemeljujejo« njegove najbolj udarne napade. Čeprav velikokrat o sami zadevi niti kaj dosti ne vedo. To ugotovitev bom tule ilustriral z njegovim zadnjim napadom na mene.
Ker je neko podobno nesramno insinuacijo o meni na Twitterju spustil že pred dvema mesecema, sem ga spomnil na OSEBNO sporočilo:
Pa nikar ne mislite, da je takšno vljudno osebno sporočilo med nekdanjima »sobojevnikoma« (kot me je sam označil še pred nekaj leti) kaj zaleglo! Z naslednjimi tviti me bremeni že kar za polom slovenske politične desnice:
Seveda gre tukaj tudi že za pravi napad na »sestrsko« stranko NSi, kjer naj bi obstajala nekakšna sovražna struja (Janšev zvesti sledilec jo je na facebooku imenoval kar »hudičeva«). Jaz seveda nič ne vem o kakšni struji, niti nimam v stranki nobenih funkcij. Tudi z gospodom Pogorelcem nimam nobenih osebnih stikov, razen sem ter tja vsem vidnih »čivkov«.
Kot običajno je Janša z mano opravil, nadaljevanje pa prepustil svojim zvestim sledilcem. Dovolj je bilo, da je idejo o tem, da je Anton Tomažič tranzicijski dobičkar in tajkun, poslal na 50.000 naslovov, drugi so pa potem že v stotinah to razmnoževali in dodajali izmišljene detalje …
Prednjačil je seveda poslanec Žan Mahnič, katerega so v Reporterju kar dobro označili:
REPORTER: »Gonji se je pridružila truma Janševih oboževalcev na družabnih omrežjih, svoj lonček pa je pristavil še najmlajši poslanec SDS Žan Mahnič, ki je v času, ko je Tomažič skupaj z drugimi (Demosovimi) poslanci ustvarjal samostojno slovensko državo, še pil materino mleko in lulal v plenice”:
Gotovo je bil ponosen, da je šef ta njegov veleum retvital na 50.000 naslovov …
Jaz pa sem gradivo za morebitno obrambo pred obtožbami, da sem tajkun, dobil šele iz dobro orkestrirane teoretične utemeljitve Janševega tvita, ki jo je na tem mestu objavil Žiga Stupica:
Gre torej za IUS-INFO, kot so sklepali tudi številni sledilci?
Nepoučeni:
Tisti, ki o tem kaj vedo:
Resnici na ljubo pa je večina tistih, ki so prebrali Janševo obtožbo na 50.000 naslovov verjetno mislila »Kjer je dim je tudi ogenj«…
Ampak v tem primeru to ne velja!
Zato vsaj nekaj o »moji« podjetniški »zgodbi o uspehu«:
IUS-INFO je bil zato tako uspešen, ker sem vsaj 10 let pred drugimi (1989) zaslutil, kako koristne bodo pravnikom informacije v digitalni obliki (tedaj še preko telefona, kasneje pa preko interneta).
Družba IUS SOFTWARE (sedaj LEXPERA) je lahko tako dobro napredovala (da ima danes preko 100 zaposlenih v 3 državah), ker sem se ODREKAL delitvi dobička (tega v tem stoletju nisem dobil še niti 1 EUR, česar Janša seveda ne ve in me po krivici zmerja s tranzicijskim dobičkarjem) in tudi solastništvu, da smo s tem lahko privabili tuje investitorje, ki so zagotovili dodatna sredstva za zagon podjetij v tujini (pri čemer sem sam ostal le še zelo manjšinski solastnik).
Da bi zaokrožili celovito ponudbo pravnih informacij na IUS-INFU, smo kupili tudi GV Založbo (ki je bila naprodaj kot zadnji ostanek Gospodarskega vestnika), delno tudi s kreditom, katerega smo do zadnjega evra lepo vrnili). Tako je danes IUS-INFO sicer res vodilni ponudnik pravnih informacij, vendar nikakor ne na podlagi kakšnega monopola ali privilegijev. Obstaja čista konkurenca in tudi soliden konkurent, pravne knjige izdajajo različne založbe, pravnega izobraževanja imajo drugi še več …
Čeprav že 15 let nisem več zaposlen v družbi in v njej tudi nimam nobene funkcije, sem nekaj časa še kaj sodeloval kot svetovalec, posebno glede Dnevov slovenskih pravnikov in akcije »10 najvplivnejših slovenskih pravnikov«. Na to sem še posebej ponosen, saj smo s takšnim 100 % demokratičnim izborom zelo »prevetrili« pravniško strokovno srenjo. Tako so morali prejšnji »nepogrešljivi« »strokovnjaki« v veliki meri prepustiti mesto mladim neobremenjenim pravnikom. Kot kolumnisti so se na IUS-INFU uveljavila imena kot: Matej Avbelj, Jernej Letnar Černič, Klemen Jaklič, Matej Accetto, Jan Zobec, Jernej Jeromen … Toliko o vlogi IUS-INFO pri »indoktrinaciji »prokomunističnega prava« … Pa naj avtor navede še kakšen konkretni primer »karierne likvidacije pristno intelektualnih biserov«, pri čemer bi imel kakšno vlogo naš »oligopol«!
Sicer sem pa še vedno za »pomiritev«:
Janševo bolečino in bes proti meni pa seveda po svoje tudi razumem, ker so ga verjetno opozorili na zaključek zadnjega poglavja moje knjige – EPILOG SLOVENSKE POMLADI:
»Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini je bil Janez Janša!
Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem Janez Janša!«
Tega pa nisem napisal kar tako, ampak sem svoje mnenje v istem poglavju tudi utemeljil. Da bi omogočil argumentirano razpravo »ad rem« in ne samo »ad personam«, bom celotno to besedilo objavil tudi na tem mestu, v Časniku z mero.
