A. Magajna: Ob neki desetletnici

Andrej Magajna (Foto: D. Hančič)

Ni čudno, da zaostajamo v razvoju, in se ni čuditi, da nas bodo v kratkem prihitele vse države Višegrajske skupine. Namreč , kaj pomaga še tak razvoj, še taki prilivi v proračun, če pa je naš javni sektor prava ponikalnica.

Stranka Krščanski socialisti Slovenije praznuje 10 letnico ustanovitve.  Njena predhodnica s podobnim imenom je delovala  že v obdobju  1991 in 1995. Za tem ko sta njena soustanovitelja dr. Matija Kovačič in Peter Kovačič Peršin dosegla njen in izbris iz registra, smo drugi člani njenega vodstva  delovali v krščansko socialnem gibanju – vse do leta 2007, ko smo se zopet ustanovili kot stranka.

Grožnje

Predsedniku Andreju Magajni – sicer delegatu prve večstrankarske  (osamosvojiteljske) skupščine – je leta 2008 uspelo  zopet priti v parlament, tokrat na listi Pahorjeve SD. Njegova avtonomna drža pri  posamičnih glasovanjih je kulminirala, ne le v negodovanju, ampak celo v grožnjah.  Prva je prišla iz vladnega kabineta, saj je poslanec  omenil možnost, da se bo pri glasovanju o zakonu o arbitraži s Hrvaško vzdržal. In to zaradi nedorečenega  pojma neposrednega stika z odprtim morjem, prosulim  terminom »junction«. V Stockholmu je bil ob podpisu morda »sončen , fantastičen dan«  – na Jadranu pa »megla«. Gledano iz današnje perspektive se je potrdila skepsa in  bo zares ta – izhodiščna nedorečenost – jedro spora tudi v prihodnje.

Odstranitev iz javnega življenja

Če so bile prve grožnje vezane na odvzem nadomestnega mandata, pa so bile pri glasovanju o novem zakonu o RTV konkretizirane – s ciljem diskreditacije in odstranitve iz javnega življenja. Afera z odvzemom vseh družinskih računalnikov in kasnejšim čudežnim izginotjem le teh  je vrglamadež na delo policije. Akcija se je zaključila kot preiskovalna polomija. Sum montiranega procesa še danes kliče po resni parlamentarni preiskavi.

Sledimo izročilom socialno angažiranih kristjanov

Če smo se ob ustanovitvi leta 2007 postavili kot alternativa na levem političnem polju, smo se ob prenovi programa pred dvema letoma proglasili za  nemarksistično, nekomunistično, (levo) socialno opcijo.  Svoje vrednostna  izhodišča smo našli v encikliki Rerum novarum papeža Leona XII, ustvarjanju nemškega škofa Wilhelm Emmanuel von Kettelerja  in snovanju drugih tujih akterjev; pri nas pa na izročilih dr. Janeza Evangelista Kreka, dr. Andreja Gosarja, Franca Jezo in drugih socialno angažiranih kristjanov. Neverjetno kako malo vedo celo diplomirani družboslovci o njihovih teoretskih snovanjih, izredno bogati dediščini.  Še bolj osupljivo pa je to, da je  njihova  socialna akcija, ki je desetletja zaznamovala naš prostor, bila s strani  komunistične partije in post marksistov brisana iz zgodovinskega spomina. Tem velikim možem  se je potrebno ustrezno oddolžiti, obenem pa gre  reafirmacijo njihovih vrednot  v današnji čas. To je  tudi eno od naših osnovnih poslanstev.  Sledenju teh ciljev se je odrazil v številnih okroglih mizah in javnih tribunah ter ustanovitvi Foruma za novo levico s strani programskega koordinatorja stranke Žiga Šorlija.

Naše delo (omenjene okrogle mize in javne tribune z renomiranimi uvodničarji) pa je deležno medijske blokade. To kaže , da se nekako nadaljuje monopol na levem  političnem polju in da za alternativo na levici, ki ni vpeta v post partijske strukture,  ni mesta.

Boj proti monopolom je sočasno zavzemanje za napredek in razvoj !

Bolj proti monopolom je,  ob afirmaciji Krekovih idej, eden od osnovnih programskih ciljev. Zgoraj govora o monopolu na idejnem medijskem polju. Ne samo, da v našem prostoru ni mesta za nemarksistična idejna izhodišča, celo Forum za novo levico za novo levico, ki je bil kot odprt prostor za družboslovno debato je naletel na blokado.

Tako se ni čuditi, da še danes ni ustreznega obeležja našega edinstvenega antifašističnega gibanja TIGR, saj se tudi pri tem nekateri hočejo postaviti na mesto »prvega in edinega«.  Letošnja 90 letnica ustanovitve TIGRa je bila  – ne samo s strani dominantnih medijev –  ampak celo od borčevske organizacije, ki se zajetno napaja tudi iz proračuna in režimskega društva TIGR, praktično prezrta.

Pa ne samo na polju vrednot, potvarjanja  in »brisanja » celih obdobij zgodovine.

Politično kadrovanje rak rana našega vsakdana.

Ključni monopol sedanjosti pa se kaže v sektaški kadrovski politiki, ozkem političnem kadrovanju. To je rak rana našega vsakdana. Politično kadrovanje pa se ne nanaša le na sam vrh oblastnih struktur  – kar je do določene mere razumljivo zaradi uresničevanja programa  koalicije – ampak sega v vse podsisteme, celo civilno družbo.

Namesto odprtega pluralnega prostora,  svobodnega »tržnega« soočenja idej in programov imamo relativno zaprt prostor, neke vrste totalitarizem znotraj demokracije. Politična elita si podreja vse družbene podsisteme vključno s civilno družbo. Analogija s Turčijo niti ni pretirana. Zato ni čudno, da smo pri nas s sistemsko  korupcijo na vrhu. Namreč, zaradi kadrovskega monolita, personalnih unij so odpovedali vsi demokratični nadzorni mehanizmi ( več kot zgovorna orkestrirana blokada nadzornih mehanizmov v primeru pranja iranskega denarja / pa »doneča bančna luknja«, »nemoteno« odtekanje denarja v davčne oaze,  korupcija v zdravstvu, …  in sploh v javnem sektorju)

Ni čudno, da zaostajamo v razvoju in se ni čuditi, da nas bodo v kratkem prihitele vse države Višegrajske skupine. Namreč , kaj pomaga še tak razvoj, še taki prilivi v proračun, če pa je naš javni sektor prava ponikalnica.