Med najbolj učinkovitimi novodobnimi trženjskimi triki pri nas je zagotovo slogan o najboljšem sosedu. Slogan, ki je dosegel tako vsesplošno sprejetost in identifikacijo, da lahko govorimo o mitu.
O mitu najboljšega soseda
Trgovsko podjetje se je dobesedno preobleklo v mit najboljšega soseda. Ampak zdaj zaprite oči in si pazljivo ponovite: “Moj dobri, najboljši sosed, ki ga vsak dan zagledam, ko odprem vrata!” Potem odprite oči in se poglejte v ogledalo – ta slovenski izraz, ki ob misli na svojega soseda postane kisel kot najbolj nezrela limona.
Jasno, Slovenci smo s svojimi sosedi pregovorno sprti, v nas je stoletna tradicija smrtnih zamer okoli mejnikov in njiv. Slovenci smo v svoji zgodovinski revščini ozkih dolin, revne zemlje in tujih gospodarjev razpolagali s skrajno omejeno in natančno razdeljeno količino zemlje, upanje za gajbico krompirja več je kruto poteptal sosedov kolovoz, ki ga je pesjan vsako leto bolj brezobzirno rinil v našo krompirjevo njivo, centimeter za centimetrom!
Zato Slovenec soseda pač instinktivno gleda postrani, saj mu je bil prav sosed v zgodovini vedno prva in glavna ovira, da ni mogel imeti toliko svoje zemlje, da bi spodobno preživel otroke in družino. Zato sosede nagonsko sovražimo in želimo, da jim crkne krava ali se jim vsaj temeljito pokvari brezobzirno parkiran avto. Kri ni voda.
Širok nasmeh najboljšega soseda
Nenadoma pa Slovencem nekdo s širokim nasmehom proda idejo najboljšega soseda. Kar je podobno, kot bi Afričanom prodal lopate za kidanje snega. In nenadoma dober sosed postane trženjski mit nacije, v kateri ljudje niti približno ne spadajo med tiste, ki zjutraj s sosedom spijejo rakijco, potem pa gredo z njim počivat v senco gostilniškega vrta.
Kje pa, Slovenci prav nasprotno, zjutraj mračno ošvrknemo sosedov vrt in si mislimo vse najslabše o košnji njegove trave in obrezovanju drevja, to se nesramno in celo žaljivo nagiba nad našo ograjo in jemlje sonce paradižniku, ki ga hrepeneče negujemo za šopsko solato.
Mit vzpostavlja manko, ki ga nimamo
A pomirite se, uspeh mita najboljšega soseda ne dokazuje, da smo Slovenci globoko v sebi naklonjeni sosedom. Nič bat! Mitu dobrega soseda je uspelo samo zato, ker podobno kot vsi miti vzpostavlja nekaj, česar v resnici ni oziroma kar nam manjka.
Kotišče mitov je vedno manko, prazen prostor, defekt. Samo mitom, ki ljudem trkajo na njihov manko, na slabo vest torej, uspe mobilizirati ljudi v konsenz pritrjevanja nečemu, česar objektivno ni. Tistemu, kar je realno in obstoječe, namreč ljudje nikoli ne bodo enodušno pritrjevali, kajti nekaterim določena realnost ustreza, drugim pa ne. Vsi skupaj lahko složno ploskamo le nečemu, česar realno ni.
Lep primer je krščanski mit o tem, da smo vsi ljudje in vsi narodi bratje in sestre. Ponovite to še enkrat in pomislite, koliko tega v resnici obstaja. In prav zato, ker tovrstne ljubezni v resnici ni med plemeni in narodi sveta, se je krščanski mit tako prijel.
Pa ne le krščanski, istoroden mit bratstva in enotnosti med narodi je bil hkrati najbolj prežemajoči mit Titove Jugoslavije. Zakaj pa je bil ta mit tako uspešen ravno v Jugoslaviji? Mar zato, ker so se Srbi in Hrvati in Slovenci že od nekdaj tako zelo ljubili med seboj? Seveda ne, mit je bil učinkovit ravno zato, ker je opisoval nekaj, česar med jugoslovanskimi narodi nikoli ni bilo niti za vzorec.
Samo čista laž in iluzija sta torej nekaj, kar bodo vsi ljudje sprejeli brez rezerve in enodušno vzkliknili hura, medtem ko resnica vedno razdeli ljudi na tiste, ki jim določena realnost ustreza, in druge, ki jim ne ustreza, zato resnica med ljudmi nikoli ne vzbudi enotnega navdušenja, ampak nasprotno: takoj ustvari konflikt. Ki ga je treba mukotrpno razrešiti. Če pa hočete ljudi, nasprotno, takoj z nečim poenotiti, lahko to storite samo z iluzijo nečesa, česar absolutno ni. V zgodovini imamo s tem ničkoliko izkušenj.
Škoda družbenih mitologij
Z miti je torej tako, da bolj opisujejo manke kot pa realnost tistih, ki jim sledijo. Iluzija mita zapolnjuje manjkajoče vsebine in to manipulanti dobro vedo. Kdo navsezadnje potrebuje filme in romane o neskončni in večni ljubezni, če ne ravno tisti, ki so tozadevno brez realnih izkušenj in izpolnjenosti.
Mar vso razčustvovano ljubezensko produkcijo našega časa res goltajo ljudje, ki so preprosto zadovoljni s svojimi partnerji v obliki, v kakršni ti pač so? Seveda ne, zadovoljni in zadovoljeni ljudje ne potrebujejo ljubezenskih globokoumij, ker itak imajo, kar potrebujejo. Medtem ko fantastične ljubezenske nebuloze lahko požirajo le tisti, ki zaradi lastnega pomanjkanja izkušenj nimajo pojma.
A na osebni ravni se ima vsak pravico ukvarjati z realnostjo ali z mitologijo, kakor mu drago, in potem pač plača ustrezno ceno za dobre in slabe odločitve. Ampak na družbeni ravni prinašajo mitologije neznosno družbeno škodo. Namesto da bi ljudi združevali racionalno razdelani projekti in interesi (kjer je treba specificirati, kdo pije in koliko za to plača), se Slovenci medsebojno raje združujemo z mitološkimi podobami in gesli. Samoupravljanje, nacionalni interes, evropskost, javni interes …
Mit na mit. Potem pa namesto analize in razkritja, kdo in za koliko bo profitiral, če bomo tujo pivovarno nagnali iz države, raje brez besed in enotno stopimo pod mitološki prapor nacionalnega interesa. In podobno smo pod praporjem javnega zdravstva zavrnili hudobne tujce, ki so hoteli v Domžalah zgraditi moderno kliniko (in so jo potem zgradili, zelo uspešno, čez mejo na Koroškem).
Mitološke razprave so dokaz, da nimamo pojma
Namesto da bi se o vsaki novi življenjski okoliščini racionalno pogovorili in pretehtali možnosti, se raje ob mitologijah združimo ob tistem, o čemer nimamo pojma. Zato tisti, ki danes življenjske odločitve podpirajo z miti, s tem le dokazujejo, da o tistem, kar bi radi rešili, nimajo najmanjšega pojma in nikakršne vsebine razen strahov pred neznanim.
Posledice so katastrofalne, imamo jih že polno zgodovino. Naše združevanje pod mitom bratstva in enotnosti je vodilo v največje klanje v moderni Evropi. Združevanje pod mitom samoupravljanja je vodilo v partijsko diktaturo in obvladovanje države. Združevanje pod mitom nacionalnega ekonomskega interesa je vodilo v popoln ekonomski propad države Slovenije. Združevanje pod mitom najboljšega soseda je vodilo v napačen model trgovske dejavnosti, ki je z bahatimi trgovskimi središči povzročil propad slovenske trgovine v primerjavi s skromnejšimi in zato uspešnejšimi modeli tujih trgovskih mrež.
Več lahko preberete na portalu Planet Siol.
