Štiriintridesetletni Anže Burger, ekonomist po izobrazbi, je docent na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Na katedri za mednarodno pravo poučuje predmete EU v svetovnem gospodarstvu, Evropski finančni sistem in politike, Mednarodne finance in Temelji ekonomije. Med drugim je proučeval tuje neposredne naložbe v Sloveniji, učinkovitost razporejanja javnofinančnih sredstev, ukvarjal se je z vprašanjem krepitve učinkov prelivanja neposrednih tujih naložb pri nas. V letih 2010‒2011 je bil svetovalec pri Centru za strateške ekonomske študije v Vojvodini. Kot asistent je leto pozneje sodeloval pri predmetu Mikroekonomija na ljubljanski ekonomski fakulteti, v obdobju prejšnje vlade pa je bil član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča.
Država bi morala pri imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča odigrati pomembnejšo vlogo, je prepričan ekonomist Anže Burger. Kot pravi, bi bilo zanimivo videti, kam bi novi predsednik uprave Luke Koper prišel s svojim življenjepisom v tujini. Za podjetje, kakršno je Luka Koper, bi bil sicer primernejši enotirni sistem upravljanja, pravi Burger.
Razmišljanje, da je treba najti le pravo strukturo upravljanja, nadziranja in prave ljudi, potem pa v družbah, katerih lastnik je država, ne bo več kraj in izčrpavanja podjetij, je naivno in romantično, poudarja Burger. Rešitev je po njegovem drugje – v umiku države iz gospodarstva.
Imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča še vedno dviga veliko prahu. Je korporativno upravljanje pri nas s tem doseglo najnižjo točko?
Veliko vprašanje je, ali je bil izbor gospoda Gašparja Mišiča izpeljan optimalno. Po mojem prepričanju ne. Postopki so bili resda izpeljani zakonito, a se ne morem znebiti občutka, da bi morala država kot največja lastnica Luke Koper odigrati pomembnejšo vlogo, da najde boljšega kandidata. Še posebej, ker je gospod Gašpar Mišič precej antipatična oseba, ima neuravnotežen sistem vrednot. Prav zanimivo bi bilo pogledati, do katere ravni bi gospod Gašpar Mišič s takšnim ali podobnim življenjepisom prišel v kakšni tuji primerljivi gospodarski družbi. Presenečen bi bil, če bi prišel višje od četrte ali pete ravni v menedžmentu. Pri tem izboru sem pogrešal tudi določitev najmanjših pogojev, ki so potrebni za prevzem te funkcije. Prepričan sem, da bi morali nadzorniki predsednika uprave Luke Koper poiskati prek mednarodnega razpisa in tako izbrati najboljšega kandidata.
Kdo po vašem prepričanju stoji v ozadju imenovanja, politika se je od tega ogradila. Katere mreže, o katerih se v Sloveniji vseskozi govori, so to izpeljale?
Očitno je šlo za dogovor, saj sicer takšnega imenovanja ne bi moglo biti. Za to ozadje bodo morali poskrbeti ustrezni organi. Je pa dejstvo, da je v državnih podjetjih močna sprega politike in kapitala.
Je normalno, da večinski lastnik nima vpliva na izbor najpomembnejšega človeka v določenem podjetju? Verjetno takšen primer težko najdemo v razvitejših gospodarstvih.
Res je. Kar zadeva korporativno upravljanje, je treba poudariti, da je za Luko Koper, kjer je država posredno ali neposredno 67-odstotni lastnik podjetja, bolj primeren enotirni sistem upravljanja, saj bi imela država kot večinski lastnik veliko večjo vlogo pri nadzoru. Nesprejemljivo je, da tolikšnega lastnika preglasujejo predstavniki zaposlenih in pa občina, še posebej pri tako pomembni odločitvi. Mislim, da smo tukaj dosegli svojevrsten paradoks. Na eni strani se država naj ne bi vmešavala v gospodarstvo, po drugi strani pa se kot pomemben lastnik mora vmešati, saj je to vloga lastnika. Drugače ne gre.
Menite, da bi morali imeti zaposleni manjšo vlogo?
Seveda. Spremeniti bi morali zakonodajo, tako da bi dali zaposlenim simbolično mesto, saj oni niso upravičeni do soodločanja in upravljanja podjetja. Sistema soupravljanja podjetij ni več. Mi se moramo navaditi, da smo se leta 1991 odločili za tržni svobodni sistem, kar pomeni, da lastnik nosi tveganje in je zaradi tega upravičen do sprejemanja odločitev ter razpolaganja s svojo lastnino.
Je torej rešitev v tem, o čemer govorimo že vrsto let, odprodaji državnega premoženja?
Da, to je edina rešitev. Politika je namreč naredila napako, ko je problematiko korporativnega upravljanja v državnih družbah zreducirala zgolj na vprašanje tehnike. To, da je treba najti samo pravo strukturo upravljanja, nadziranja, prave ljudi, potem pa bo vse normalno steklo v vseh preostalih družbah v državni lasti. Mislim, da to ni res. To je predvsem naivno in romantično razmišljanje o vlogi ljudi oziroma o njihovi naravi ter prepričanje, da če najdeš prave ljudi, ne bo kraj in izčrpavanj podjetij. To ni fenomen tega prostora in tega časa, dogajalo se je v preteklosti in se dogaja tudi v drugih prostorih. Če samo pogledamo Rusijo in Kitajsko, koliko nepravilnosti je tam. Pa tudi v najbolj razvitih državah. Primer Patrie iz Finske, ki naj bi bila ena od najbolj urejenih in etičnih držav. Težava ni v tehniki, temveč v lastništvu. Treba se je vprašati, ali res potrebujemo državno lastništvo v Luki Koper. Če gledate empirične študije, te podpirajo dejstvo, da so družbe v državni lasti plen političnih elit in zaradi tega poslujejo precej slabše kot pa zasebne družbe. Pravkar zelo odmeva študija kolegice Domadenikove in kolega Prašnikarja z ekonomske fakultete, v kateri ugotavljajta, da so družbe, v katerih se je kadrovalo po politični liniji, dosegale v povprečju 2,5 odstotka slabšo produktivnost. To pomeni v desetih letih s stališča produktivnosti škodo za kar 1,5 milijarde evrov.
Vi ste torej za uvrstitev Luke Koper na seznam za prodajo?
Da, in to takojšnjo. Treba jo je prodati najboljšemu ponudniku, potem bi bile vse te težave, o katerih govorimo v zadnjih letih, brezpredmetne. Lastnik bi odločil, kdo bo vodil družbo, ali Gašpar Gašpar Mišič ali kdo drug.
Več: PlanetSiol
