Čeprav pri nas radi in pogosto govorimo o pomanjkanju pravne države, pa se zdi, da se pogosto najraje pritožujejo takšni, ki tudi sami pridno gazijo po njej. A tako pogostih udarcev, kot jih je ugled naše domovine doživel v zadnjem tednu ali dveh, ne pomnimo vse od časov rajnke države.
Začelo se je z obtožbami opozicije, predvsem seveda SDS, da vlada s podporo nedostopnosti arhivov tajnih služb ruši pravno državo. Pač še ena obtožba iz sicer že standardnega arzenala političnih zmerjanj pri nas. Še enkrat več sta koalicija in opozicija napeli mišice in še enkrat več so se na cenen in populističen način spopadli najbolj zagreti prvoborci z obeh strani. Vlada in koalicija menda branita državne interese, opozicija pa pravico javnosti do obveščenosti. Vlada obtožuje opozicijo, da se gre aferaštvo, opozicija pa vlado, da se boji, da bi javnost iz arhivov izvedela, kakšne grdobije so počeli nekateri izmed pomembnih akterjev levice. A vse to je bil samo začetek, prava udarca pravni državi sta sledila le nekaj dni kasneje.
Obračun na Hypodromu
Prvi izmed šokantnih dogodkov preteklega tedna je šel mimo nas dokaj neopazno. Avstrijski lastniki so preteklo sredo skoraj po filmskem scenariju zamenjali vodstvo slovenske podružnice Hypo banke. Uprava je bila zamenjana ob prisotnosti tuje, avstrijske službe za varovanje, vse skupaj pa je bilo izvedeno kot kakšna protiteroristična akcija, pri kateri so članom zdaj že nekdanje uprave zasegli prenosne telefone, službena vozila, računalnike in seveda dokumentacijo. Seveda se pri tem postavlja vprašanje legalnosti takšnega postopka, predvsem kar se tiče uporabe tujih varnostnikov, in prav to zdaj menda slovenska policija tudi preiskuje.
A bolj zanimivo je ozadje akcije. Zakaj ni bilo vodstvo zamenjano na običajen način, z razrešitvijo? Zakaj je bilo potrebno pripeljati tuje varnostnike in zamenjavo uprave ter zaščito morebitnega dokaznega materiala izpeljati na tako brezkompromisen način? Očitno je, da vodstvo Hypa ne le, da ne zaupa niti upravi slovenske podružnice, niti slovenski podružnici multinacionalne družbe za varovanje, ampak ne zaupa niti slovenski državi in njenim organom pregona. Odgovor, čemu tako, se bržčas skriva v imenih, ki se omenjajo ob aferi Hypo – predvsem eno ime se zdi pomembno: Miro Senica, partner notranje ministrice in nekdanji delodajalec pravosodnega ministra. Kaže, da so v vodstvu Hypo banke ocenili, da so povezave med glavnimi akterji afere in slovensko državo tako močne, da slednji ne morejo zaupati. Kar je morda doslej najhujši udarec ugledu naše države vse od njenega nastanka.
Waldheimov sindrom po slovensko
A pravno državo in njen ugled ruši tudi opozicija, ne le koalicija. Tako je pretekli teden največja opozicijska stranka, kot je obljubila, začela objavljati arhivske dokumente, ki bi naj kompromitirali predsednika države. Dokumenti bi naj dokazovali, da predsednik laže, saj naj bi bil neposredno obveščen o terorističnem delovanju slovenskih tajnih služb v rajnki državi. A doslej objavljeni dokumenti dokazujejo le, da je bil Türk, takrat predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, več kot pol leta po atentatu v Velikovcu med prejemniki informacije o poteku sodnega procesa proti teroristoma.
Če zelo natančno preberemo predsednikovo izjavo o tem, da ve o dogajanju zgolj to, kar je izvedel iz medijev, seveda lahko interpretiramo njegovo izjavo kot laž, seveda pa je možno, da je predsednik govoril o tem, kaj je o terorističnem napadu izvedel takrat, ko se je ta zgodil.
Res je, iz objavljenih dokumentov vsekakor smemo sklepati, da Türk ni bil kdorsibodi, navaden aparatčik, ampak verjetno vzhajajoča zvezda nomenklature – vsi ostali prejemniki dopisa so namreč takratni težkokategorniki. Morda ima torej SDS prav in predsednik res ne govori resnice o svoji takratni vlogi in obveščenosti, precej verjetno je tudi, da je že takrat osebno poznal Tomaža Ertla, kar sicer zanika. Vseeno pa se je treba vprašati, koliko je SDS moralno upravičena napadati predsednika zaradi laži, ko pa pred lastnim pragom ni pripravljena pomesti s podobno nesnago. V primerjavi z mešetarjenjem z Mercatorjem, ki ga SDS in njen predsednik še danes ne priznata, se zdijo Türkove morebitne laži precej minorne. Ali če se spomnimo zgodbe o izpitu poslanca Mariniča – čeprav je zadeva hudo očitna, se ni SDS nikoli zdelo vredno zavzeti jasnega stališča. Tudi prav, lepo je, da se ne odpovejo svojemu poslancu, a naj enake vatle uporabljajo tudi pri drugih.
Skratka, če ima SDS na zalogi kak dokument, ki dokazuje, da je predsednik vpleten v teroristične akcije, naj ga obelodani. Če ga nima, pa naj preneha z mrcvarjenjem in objavljanjem dvoumnih dokumentov. Konec koncev gre le za inštitucijo predsednika države, enega ključnih predstavnikov države, tudi v tujini, ki je ne kaže kar tako demontirati brez zares močnega razloga. Temu, kar počne SDS, lahko glede na trenutno dostopne podatke, mirno rečemo rušenje inštitucije predsednika države in posledično rušenje njenega ugleda. Skratka to, kar SDS tako rada očita drugim.
Vir fotografije: siol
