Sredi veselega decembra je Cerarjeva vlada praznovala sto dni obstoja.
Iztek tega obdobja, v katerem naj bi vladalo džentelmensko premirje med mediji in izvršno vejo oblasti, je pospremilo splošno negodovanje krojilcev javnega mnenja. Cerar ni izpolnil pričakovanj, so soglasni.
Komentatorji in mnenjski voditelji, ki so Cerarja do predvčerajšnjim kovali v zvezde in ga povsem resno razglašali za rešitelja države, so v prazničnih decembrskih dneh skoraj neopazno obrnili ploščo. Kritika premierja in njegove stranke je še vedno mila, a zaznati je mogoče spremembo v tonu. Ki je verjetno dokončna.
Pričakujemo lahko medijsko mrcvarjenje predsednika vlade
Iztek stodnevnega obdobja je namreč služil kot priložnost, da se končno razdre gledališki oder, na katerem se je odvijala predvolilna predstava “Človek, ki ga je poslala Previdnost”.
V zadnjih mesecih je ta poletni oder že precej sameval, v prazničnem obdobju pa smo lahko videli, kako je bilo na hitro, skoraj neopazno, postavljeno prizorišče za novo žaloigro, ki bo nosila naslov “Razočaranje nad Cerarjem”.
Njen scenarij, ki se bo zgodil v prihodnjih mesecih (letih, če bomo posebej nesrečni), je bolj ali manj znan. Pričakujemo lahko počasno medijsko in javnomnenjsko mrcvarjenje predsednika vlade, ki bo podobno enoglasno, kot je bilo njegovo povzdigovanje.
Ponavlja se zgodba Boruta Pahorja
Posledica bo omajanje njegove že tako šibke avtoritete v stranki, ki nosi njegovo ime. S tem bo onemogočen premierjev potencial, da bi vodil samostojno politiko (ki za zdaj še vedno obstaja, čeprav le kot potencial).
Ponavlja se torej zgodba iz mandata Boruta Pahorja, ta je, po lastnih besedah, z javnomnenjskega Olimpa telebnil v popolno nemilost javnosti.
Cerar igra v igri, ki jo je zanj vnaprej pripravil nekdo drug
Toda če je bil Pahor nesporni glavni protagonist zgodbe o lastnem propadu, se zdi, da je Cerar nekakšen nadomestni naturščik, ki so ga potisnili na oder, še preden se je dodobra zavedal, kaj se mu dogaja. Da od vsega začetka improvizira glavno vlogo v igri, ki jo je zanj vnaprej pripravil nekdo drug; nekako intuitivno opravlja svojo slabo naučeno vlogo in čeprav nima vpogleda v scenarij, sluti, da se zanj ne bo najbolje iztekel. Ni čudno, da ga je britanski tednnik Economist ob volilni zmagi opisal kot prestrašenega in zmedenega človeka.
Niso ga postavila skrita omrežja
Da ne bo pomote: ne trdim, da je Cerar žrtev nekakšne diabolične predstave, ki so jo uprizorili pregovorni sorodniki iz ozadja. Bojim se, da gre za nekaj mnogo bolj banalnega. Nekaj, kar se ni odvijalo v temnih kuloarjih, kjer skrite ekonomsko-politične elite prek medijev oblikujejo stvarnost za zaslepljeno ljudstvo, temveč se je dogajalo kar lepo na očeh javnosti.
Cerar ni nikakršen mandžurski kandidat, ki bi ga postavila skrita omrežja, temveč projekcija kolektivne in zavestne samoprevare.
Cerar ni v resnici nikogar razočaral, ker nad njim nihče ni bil zares očaran
Seveda smo vsi vedeli, da “ne bo izpolnil pričakovanj”. Kakšna pričakovanja pa lahko izpolni kandidat, ki nima ne političnih izkušenj, ne programa, ne kakovostne in zaupanja vredne kadrovske ekipe, ne osebne karizme, ne vodstvenih sposobnosti? Verjetno takšna, ki so previsoka, da bi lahko zanje kdorkoli razumno domneval, da bodo izpolnjena.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
