Še drugič se oglašam o razpravi Žižka in Golobiča ob dvajseti obletnici slovenske osamosvojitve, poimenovani Koliko je ura 20 let pozneje, tokrat o Žižkovem mnenju o prikrivanju povojnih pobojev. V nekem trenutku je Žižek podprl to, čemur bi lahko rekli priznanje grehov prednikov, v tem primeru revolucije in prejšnjega režima, ker bi to bolj kot ne koristilo.
/ … /
Tukaj gre za prepad med tem, kaj predstavlja in v kaj verjame levica pri nas, v Sloveniji in kako je s tem v zahodnem svetu, kjer ni bila žrtev več desetletij trajajočega totalitarizma. Sploh socialne demokracijev zahodnih držav so se lahko distancirale od zločinov komunizma, saj jih je ta označil za izdajalce in se jim v primeru zmage vzhodnega bloka ni dobro pisalo. V totalitarizemu vzhodnega bloka je bila dovoljena samo ena opcija, vsi drugi so bili zapisani uničenju. Prav tako so lahko ob odsotnosti velikega očeta, ki bi jim grozil z usmrtitvijo, bolj odprto razmišljali o tem, kakšen bi naj bil komunizem, kakšen socializem, kakšna delavska gibanja in tako naprej. Po drugi strani je očitno še vedno minilo premalo let, da bi lahko slovenski levičar ostro obsodil komunistični režim, Tita in njegove številne zločine in se postavil za varovanje človekovih pravic ter redefiniral svoje pozicije. To je skoraj nemogoče, saj je označen za privrženca nasprotne strani in v tej klanovsko razdeljeni državi to pogosto pomeni izolacijo. Tito je tako skoraj gotovo bolj priljubljen kot Pahor, čeprav je to norost prve vrste.
Saj ne, da bi samo politična levica imela ta problem. Če pogledate nasprotno stran, kako se je zmlelo skoraj vsako notranjo opozicijo in zgradilo enoten blok pod Janezom Janšo, ali kako malo se razpravlja o problemih RKC, čeprav si mnogo vernikov želi sprememb, ki so jih drugi kristjani že izvedli davno tega pa pri tem niso propadli, potem vidite, da se sooča z istimi težavami.
Priznati in se distancirati od preteklosti, ne pomeni predaje, priznanja, da je vse, za kar se trudimo, laž, ne pomeni podreditve nasprotni strani. Še več, vedno je treba secirati in analizirati lastna stališča in jih prilagajati novim spoznanjem, nikakor pa se držati vere v idole preteklosti, ki nas držijo v suženjskem odnosu. Na nek način je namreč ta vera v Tita politična religija, ki nima nobene zveze z realnimi problemi tu in zdaj. Nevzdržno je, da se po eni strani zavzemamo za človekove pravice, po drugi strani pa nismo sposobni obsoditi povojnih pobojev.
/ … /
S tem dejanjem levica svojim nasprotnikom ne bo le odvzela orožja, s katerim jo nenehno napada, ampak bo sama postala bolj verodostojna pri svojih kritikah. Preteklost bo končno pustila zgodovinarjem in se bo lahko bolj odločno lotila gradnje programa za 21. stoletje. Bog ve, da je že skrajni čas.
Več: blog Sašo Ornik
