Z velikim veseljem sem sprejel vabilo urednikov Novega glasa, da naj se med mojim raziskovalnim gostovanjem na Clevelandski državni univerzi v ZDA oglašam in poskušam s kratkimi zapisi predstaviti drobce iz življenja naših rojakov v »ameriški Ljubljani«.
Vsi, ki Cleveland poznajo so mi že pred odhodom zagotavljali, da bo tukaj toliko slovenskega dogajanja, da bom vsemu težko že sploh sledil. In res, že takoj po prihodu je bil pred vrati vikend in dve veliki prireditvi – v soboto Primorski banket v Slovenskem narodnem domu (enem izmed osmih!), v nedeljo pa koncert Ota Pestnerja na Slovenski pristavi (izjemnem kompleksu naših rojakov, ki ga bom zagotovo predstavil tudi v ločenem zapisu). Oba dogodka sta bila prava izbira za spoznavanje tukajšnjega slovenstva – na obeh dobro obiskanih prireditvah obilo slovenske hrane in glasbe, veliko plesa, veselih ljudi in veliko pretakanja slovenske in angleške govorice. Na obeh dogodkih je bilo tudi lepo število mladih, ki ne skrivajo ponosa da so slovenskega rodu, za njihovo identiteto pa so jim glasba, ples in hrana še veliko pomembnejša kot jezik, za katerega vsi priznajo, da ga je najtežje ohraniti.
Seveda pa to nikakor ni bilo edino kar se je slovenskega dogajalo v mestu na prvi vikend mojega zdomstva – tukaj delujeta dve slovenski župniji, Sv. Vid in Marija Vnebovzeta, v okviru katerih sta vsako soboto organizirani tudi slovenski šoli za otroke, pri Sv. Vidu pa vsak drugi konec tedna tudi šola za odrasle. Poleg tega tukaj najdemo še številne regionalne klube oz. društva, bratske podporne jednote (zavarovalnice in hranilnice), poučevanje slovenščine celo na univerzah, tri slovenske radijske oddaje ter tudi prvi muzej polke na svetu.
V Clevelandu se pretakajo slovenski priseljenci še iz časa izpred prve svetovne vojne, časa med obema vojnama, povojni politični begunci in priseljenci iz 70. in začetka 80. let prejšnjega stoletja, kjer se ekonomski in politični razlogi nekako mešajo. Tudi za tukajšnje rojake velja sintagma o precejšnji sprtosti, tudi sami pravijo to zase. Moram priznati, da sam tega zaenkrat nikakor nisem opazil – na prireditvah, kjer sem bil, so bili Slovenci iz različnih valov migracije, številni rojaki so me, ker so vedeli, da želim čimbolj spoznati tukajšnjo skupnost, za nove informacije napotili na ljudi, za katere so mi drugi trdili, da naj bi bili ti z njimi smrtno sprti, povojni priseljenci so skrbeli da dobim družbo za obisk koncerta zbora Zarja, bivšega Socialističnega zbora …
V Clevelandu zagotovo srečamo »50 odtenkov slovenstva«, kot mi je nekdo od tukajšnjih rojakov slikovito opisal situacijo. Dodal je tudi drugo zelo zanimivo misel: »Poleg Slovencev je Cleveland največje mesto tudi za Madžare, Slovake, Makedonce, a nihče ni pustil take sledi v mestu kot Slovenci. Oni za nas pravijo, da znamo mi bolj držati skupaj in smo bolj povezani. Le sami tega ne opazimo.«
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
