27. april – vedno skrivnost, nikoli zgodovina?

of2Krščanski socialisti Slovenije so pred dnevom upora proti okupatorju pripravili posvet Misterij 27. aprila: kaj nam lahko in sme zgodovinska veda danes povedati o dogodku izpred 75 let? Uvodoma je zgodovinarka Tamara Griesser Pečar izpostavila, da gre za praznik brez vsebine, a bi njegova morebitna ukinitev spodbudila revolucijo, kot je to opisal Bernard Nežmah. Verjetno se je srečanje v Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini, prav tako verjetno, zgodilo 26. aprila 1941, po besedah Griesser Pečar pa ob ustanovitvi Protiimperialistične fronte gotovo ni šlo za organizacijo usmerjeno proti okupatorju. Spomnila je na usodo Angele Vode, ki je leta 1939 nasprotovala paktu o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom in bila posledično izključena iz komunistične partije, še leta 1941 pa je Edvard Kardelj zagovarjal mnenje, da njihov glavni sovražnik ni fašizem, ampak imperializem. Okupatorji so v ilegalnem časopisu Slovenski poročevalec kritizirani le kot izraz imperializma, medtem ko okupacija sprva za komuniste ni sodila pod imperializem. Tamara Griesser Pečar je zaključila, da 27. april tako “ni dan upora proti okupatorju, ker so se ustanovitelji OF postavili na  okupatorjevo stran.”

Za zgodovinarja Igorja Grdino so s prazniki problemi, posebej še tedaj, ko se z njimi povezani dogodki še niso historizirani, ampak še vedno vplivajo na vsakdanje življenje. Pri tem lahko zgodovinarji in pričevalci sami otežujejo razumevanje samih dogodkov. Izpostavil je dve anomaliji, tako pričevanje Josipa Vidmarja o številu prisotnih na ustanovnem sestanku OF, med katerimi se je izpuščal Fran Albreht, ki se je znašel v dachovskih procesih, in pričevanje Mihe Marinka, da je Edvard Kardelj javno nasprotoval paktu med Stalinom in Hitlerjem še preden se je ta sploh zgodil. V nadaljevanju se je Igor Grdina usmeril v obravnavo Edvarda Kocbeka, ki se je OF pridružil kasneje in tudi ni sodil med krščanske socialiste, saj je bil po prepričanju personalist. Je imel pa med komunisti več podpore kot vodilni krščanski socialisti, kot sta bila Tone Fajfar in Tone Čokan, ki je leta 1942 skrivnostno izginil na ozemlju pod nadzorom partizanov. Primer Toneta Čokana je za Igorja Grdino klasičen primer pomanjkanja sledov za zgodovinsko sklepanje, saj dogodkov ni mogoče historizirati, če ne vemo niti za posmrtne ostanke njihovih protagonistov. Zato se sprašuje, ali bo 27. april in z njo povezano dogajanje vedno ostalo skrivnost in nikoli zgodovina?

of1

Spomenka Hribar je v svojem referatu z naslovom Dvojna vloga Osvobodilne fronte izpostavila partijsko manipulacijo OF z namenom prevzema popolne oblasti. Zavrnila je interpretacijo, da bi s komunističnim odlašanjem z uporom proti okupatorju do napada Hitlerja na Stalina, komunisti kakorkoli kolaborirali, saj je z odporom usodno odlašala tudi tradicionalna desnica. Za komuniste so bili sicer angleški imperialisti enako ogrožajoči kot nemški nacisti. Prav tako je bilo preimenovanje iz Protiimperialistične fronte narejeno iz političnih razlogov, vendar po mnenju Spomenke Hribar dan upora proti okupatorju simbolično predstavlja začetek oboroženega upora proti okupatorju. Osvobodilna fronta je bila po njenih besedah kulisa za revolucijo, nikoli ni šlo za koalicijo enakovrednih, saj komunistična partija vodenja NOB ni spustila z vajeti. Čeprav si je komunistična partija upor ‘olastninila’, kot pravi Spomenka Hribar, in prelomila obljubi o uvedbi demokracije in samoodločbi naroda, nasprotuje današnjemu demoniziranju partizanov. Prepričana je, da so tudi komunisti imeli svojo vlogo pri uporu proti okupatorju in da se niso borili le za oblast. Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče, je prepričana Spomenka Hribar. Zaključila je, da je sprava v narodu mogoča na takšnem temelju in ne na osnovi ideologij ali relativiziranja.