Pa bi nekateri tako zelo radi, da bi rešil levico. Čeprav, kaj je potem tukaj levica? Ljubljanski župan se sam definira za levičarja, definira pa to z odnosom do druge svetovne vojne. Kot pravi, ‘nikoli ne bom sprejel, da bi izenačili partizane s kolaboracionisti z najhujšim zlom v 20. stoletju, fašizmom in nacizmom.”
Vojko je pred dnevi pisal o obupu civilnodružbene levice, ki v Jankoviću vidi edino pravo potisredstvo Janševi zmagi 50+ na volitvah. Pri tem ni pomembno, ali je ljubljanski župan res tipično levičar. Še več, zdi se, da je to docela nepomembno.
Precej očitno pa je videti, da civilnodružbeni najditelji odrešitelja levice v Jankoviću vidijo nekaj podobnega kot stožiško občinstvo in ljubljanski volivci. Zato so mu pripravljeni spregledati vse, kar su mu nekoč sami očitali (in zaradi česar njega dni, pred dobrim desetletjem, po njihovem mnenju niti predsednik uprave Mercatorja ne bi smel več biti), kajti samo on, maher, lahko pomiri ogorčene volivce levice, jih, khm, odvrne od Janše ali vsaj apatije/abstinence na volitvah.
Če je samo odnos do medvojnih dogodkov tisto, kar nekoga naredi za levičarja, potem trdim, da levice sploh nimamo. In Zoran Janković seveda ni tipičen, sindikalni socialni demokrat, ki se trudi zvišati davke bogatim, regulirati gospodarstvo in čim več ponuditi zaposlenim z najnižjimi dohodki. Ampak potem, že dvajset let se tako imenovana slovenska levica, ki jo nasprotniki kdaj pa kdaj imenujejo celo za komunistično, šlepa na te delitve iz preteklosti in tako prikriva svojo pravo naravo, zlizanost države in gospodarstva in prelivanje davkoplačevalskega denarja v razne žepe, vse v imenu nacionalnega interesa.
No, ljubljanski župan se nima namena včlaniti v nobeno stranko, hkrati pa zavrača možnost, da bi postal predsednik vlade. V tem trenutku se to tako ali tako zdi povsem nemogoče, a bi lahko postalo mogoče čez nekaj let. Videli bomo, ali se bo držal svojih besed. Jasno pa je, da tukaj eden izmed možnih odrešiteljev ‘levice’ (dajem v narekovaje, ker je ta delitev na levico in desnico zelo zmuzljiva zadeva) maha v slovo. Odrešitelja seveda ne bo, vsaj pred volitvami ne. Niso se še stare strukture sesule in dokler bo tako, se nič ne bo spremenilo. Saj ste že opazili, kako vse ostaja vedno prekleto isto, kako nobena afera, nobena politična kriza, ničesar ne spremeni. Vsi predsedniki strank so še vedno v sedlu, država se opoteka naprej kot vedno in nihče nič ne more. Boris Vezjak je o tem napisal komentar pod naslovom Levica na poti enoumja. Zdi se, da dokler ne bo dokončnega propada, sprememb skorajda ne bo.
Vir: Blog Sašo Ornik
