Delo je svojo ponedeljkovo številko in redno mesečno javnomnenjsko raziskavo o priljubljenosti strank in politikov oglaševalo z bombastičnim naslovom Zmaga stranke neopredeljenih. Seveda je to ob anketi, v kateri sta se skoraj dve odstotni točki več vprašanih odločili za odgovor “ne bi šel na volitve” kot za posamično najmočnejšo stranko, SDS, povsem sprejemljiv sklep.
Drugačno žongliranje
Možno pa je objavljene odstotke prežonglirati še drugače. Čisto v štartu je denimo moč reči, da v deželi, kjer se anketarji na veliko motijo še teden dni pred volitvami, pač ne bomo verjeli nekemu navadnemu ponedeljkovemu merjenju utripa. A če izhajamo iz pozitivnejše predpostavke, da anketam res ne gre verjeti v podrobnostih, da pa se da iz njih na podlagi preteklih izkušenj izpeljati nekatere trende, je Delova tokratna diagnoza zanimiva. Ne toliko zaradi tega, ker postavlja najmočnejšo vladno stranko po daljšem času spet na vrh. Omenjeni podatek je relativen, saj se volivci levice na volitvah samih praviloma zgrinjajo za tisto stranko ali kandidatom, ki mu pripišejo največ možnosti za uspeh. In če sta trenutno Jankovićeva in Lukšičeva stranka povsem skupaj, ni nobenega jamstva, da bi bilo tudi na volitvah tako (četudi anketiranci zdaj iskreno odgovarjajo, da bodo volili eno ali drugo). Celo zelo verjetno je, da bi zgolj ena stranka na koncu pobrala levji delež njune skupne pogače. Osebno še zmeraj stavim, da bi bila to Pozitivna Slovenija, ki bi tako lahko ponovno odvzela relativno večino demokratom. Se pa predvsem Jankovićevim že začenjajo poznati dolgi meseci, ko razen večnega “ne” niso bili sposobni spraviti skupaj česa pomembnega, kar je gotovo pripomoglo k vodstvu SDS, pa tudi k selitvi dela njihovega volilnega telesa med nevolivce.
SDS na drugi strani na zadnjih volitvah ni uspela v tolikšni meri kot leta 2008 homogenizirati volivcev na desni. Tudi zdaj je njen domet bolj omejen kot domet Pozitivne Slovenije na levi. Nekaj morebitne rezerve je najbrž le med potencialnim volivci Nove Slovenije, ki ji trenutno kaže na stabilen plus glede na volilni izid izpred devetih mesecev. Očitno pa je v zadnjem mesecu demokratom nekaj volivcev odstopila še SLS. A bazen, iz katerega bi lahko demokrati črpali, je trenutno še vedno manjši kot pri Jankovićevih (ali Lukšičevih, če bi SD-ju uspelo izriniti PS s trona).
Uspeh koalicije
Čeprav je vse doslej povedano pomembno, je zame osrednje sporočilo ankete drugje. Spet prvič po zelo dolgem času se je zgodilo, da si je vladna peterica priborila znatno prednost pred opozicijskim dvojčkom (33,9 proti 27,6 odstotka). Če bi rezultat ob predpostavki, da se v parlament ne bi uvrstila nobena druga stranka razen sedanjih parlamentarnih, in bi po odvzemu neopredeljenih volivcev rezultat prelili v sedeže, bi si jih vladne stranke zagotovile 47, opozicija pa 41 (še prejšnji mesec bi jih opozicijski stranki dosegli 45, vlada pa 43). Kar je glede na trenutne razmere pravzaprav nepričakovan dosežek, ki kaže vsaj na to, da morebitne predčassne volitve ne bi bistveno spremenile političnega zemljevida, saj bi se k opoziciji preselili samo trije mandati. Ob nezanemarljivem porastu deleža neopredeljenih in tistih, ki nočejo na volitve, se da iz Delove ankete tudi to precej dobro razbrati.
