Slovenski katoliški javnosti je bil pred kratkim predstavljen slovenski prevod zanimive knjige Rodneya Starka z naslovom Zmagoslavje razuma. Knjigo bi lahko imeli po eni strani za nekakšno nadaljevanje knjige Regine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, ki je izšla pred leti prav tako pri založbi Družina. Obe knjigi namreč postavljata na laž krilatico o mračnem srednjem veku in prikazujeta, kako imajo glavne pridobitve sodobne zahodne družbe (svoboda, napredek, tržno gospodarstvo) svoje korenine v srednjem veku in ne v novoveškem uporu zoper njega. V tem smislu je Starkova knjiga za slovenskega bralca še zanimivejša, saj za razliko od Pernoudove prav posebej izpostavlja, da je ravno katolištvo vir prožne kapitalistične ekonomije zoper obče znano tezo Maxa Webra, ki je v svojem znamenitem delu Protestantska etika in duh kapitalizma ugotavljal, da kapitalizem izvira iz protestantizma.
Kapitalizem in samostani
Stark pojasnjuje svojo tezo s tem, da pokaže, kako je bila kapitalistična ekonomija več stoletij pred nastopom protestantizma na delu v italijanskih srednjeveških mestnih državicah kot so bile zlasti Benetke, Genova, Milan in Firence, pa tudi že v ekonomski dejavnosti srednjeveških samostanov vsaj od 9. stoletja dalje. Razlog za tako zgoden nastop kapitalistične ekonomije najde Stark v tistih potezah krščanstva, ki to vero otipljivo razlikujejo od ostalih civilizacijskih pojavov. Med temi potezami je poudarjeno najprej linearno pojmovanje časa, ki je usmerjeno v polnost časa, t.j. v drugi Kristusov prihod, kar je osnova za pojmovanje napredka in razvojne ekonomske usmerjenosti, značilne za kapitalizem. Dalje je izpostavljeno dostojanstvo slehernega človeka kot božje podobe in božjega otroka, ki prinese tisti demokratični pečat, brez katerega ne more biti svobodnega trga in torej tudi ne kapitalizma. Pomemben je tudi poudarek na uboštvu, saj kapitalizem predpostavlja določeno askezo, ker kapitalist ne sme použiti vseh pridobljenih sredstev, pač pa jih mora v veliki meri vložiti v novo naložbo. Gre za poudarke, na katere je slovenskega bralca pred leti že opozorilo v slovenščino prevedeno delo O gojenju svobode Michaela Novaka, a so tu podani v popolnejšem sistematskem in zgodovinskem pregledu.
Krščansko pojmovanje časa
Knjiga je dobrodošla, saj smo v času ekonomske krize, v katerem živimo,prav posebej poklicani k reflektiranemu odnosu do kapitalizma. Kljub temu pa bi omenil nekaj vprašanj, ki jih knjiga prebuja.
Stark namreč, podobno kot Francis Fukuyama, v kapitalistični ureditvi vidi rešitev vseh temeljnih družbeno-ekonomskih problemov. V kapitalizmu vidi, skratka, točko Omega, v katero se steka zgodovina kot celota. Za nameček glede na Fukuyamo in na njegovo znamenito delo o koncu zgodovine, Stark svojo vizijo kapitalizma zlije s katolištvom in mu tako prida svojevrsten duhovni obstret. Tu je na vidiku seveda več težav diku. Prva izmed njih je samo Starkovo pojmovanje zgodovine kot neprekinjenega napredka, od boljšega k boljšemu in na koncu k najboljšemu, kar je utelešeno v kapitalistični ureditvi. Je tako pojmovanje res skladno s krščanskim? Ali ne govori Sveto pismo dovolj nedvoumno, da se bo z bližanjem točke Omega pojavil tudi Antikrist in z njim vred velikanski padec človeštva, preden bo Kristus ob ponovnem prihodu vzpostavil Božje kraljestvo?
Kapitalizem in katolištvo
Obenem vemo, da se katoliški ekonomski nauk s kapitalističnim ni nikoli hotel (povsem) poistovetiti. Vse socialne okrožnice od Rerum novarum dalje so tako ali drugače iskale neko tretjo pot med Scilo socializma (ki zanikuje načelo subisdiarnosti) in Karibdo kapitalizma (ki zanikuje načelo solidarnosti). To tretjo pot je družbeni nauk Cerkve vseskozi iskal v ovrednotenju t.i. »vmesnih« skupnosti med posameznikom in državo, kakršne so zlasti družina, pa tudi razna poklicna združenja (t.i. korporacije). Zato je značilno, da je katolištvo gledalo naklonjeno na cehe (ki so bili korporativna združenja), na katerih je temeljila ekonomija srednjeveških mest. To pa ni enako pri Starku, ki sicer, kot rečeno, visoko ceni ekonomijo srednjeveških mestec, a za cehe ne najde dobre besede. Tudi družina (za razliko od omenjenega Novakovega dela) v knjigi ne nastopa kot pomemben pojem.
Grštvo in krščanstvo
Najbolj nenavadno za katoliškega misleca pa je Starkov odnos do doprinosa grške civilizacije h krščanski. Po njegovem namreč: »Grški nauk je bil ovira za razvoj znanosti« (str. 67). Skratka, dosežki grškega vedenja po Starku ne le, da niso k razvoju zahodne znanosti doprinesli nič bistvenega, pač pa so ta razvoj celo zavirali. Stark je tu seveda izrekel trditev, ki je brez resne podlage. Kot je ugotovil že Husserl in za njim neštete raziskave, je temelj evropske znanosti treba iskati v grški filozofiji, pri Platonu in še bolj pri Aristotelu, za katerega je denimo več kot dokazano, da je preko aristotelizma, kakršen se je gojil na univerzi v Padovi, odločilno vplival na Galileja. V ozadju Starkovega razmišljanja je pač že omenjena teza, da je šele krščanstvo tisto, ki doprinese linearno pojmovanje časa in s tem položi temelj za razvoj, medtem ko denimo antika pozna le ciklično pojmovanje. Že smo videli, da je teza problematična (konec koncev je tudi krščansko pojmovanje časa ciklično, saj gre od Boga k Bogu), a ravno v njenem imenu Stark potegne svojo drzno sodbo o grškem negativnem doprinosu k razvoju. Stark je torej svojo knjigo zaznamoval s težnjo po nekakšnem »deheleniziranem« krščanstvu, kakršen je bil moderen pri določenih »naprednih« teologih v času okorg 2. vatikanskega koncila in od katerega se je sedanji papež (denimo v Regensburgu) zelo jasno distanciral.
Tudi spremna beseda, ki se poslužuje Girardovega razumevanja krščanstva kot sekularizacije zoper sakralnost predkrščanskega sveta, je ubrana na podobno noto. Kristus naj bi po tej logiki ne bil sploh zadostilna žrtev za Božjo pravičnost, temveč nekdo, ki odpravi logiko pravičnosti (in torej tudi logiko nasploh – to jedro grške misli) v smer vsesplošnega odpuščanja ali tolerance, tako značilne za sekularizirano družbo.
Foto: Družina
