Žiga Turk je pionir računalništva v Sloveniji. Leta 1984 je s skupino podobno mislečih ustanovil računalniško revijo Moj mikro in postal njen prvi urednik. Tri leta pozneje se je odločil za akademsko pot, leta 2007 pa za aktivno politiko. V prvi vladi Janeza Janše je bil minister za razvoj in reforme, v drugem ‘pomladnem’ mandatu, ki je trajal le dobro leto, je imel zaradi združevanja resorjev roko nad štirimi ministrstvi. Takrat se ga je prijelo poimenovanje ‘superminister’. Nekaj tednov po tistem, ko je marca lani padla Janševa vlada, je Turk izstopil iz vseh organov SDS. Vrnil se je k profesuri na ljubljanski gradbeni fakulteti. Kot spremljevalca in kritika družbenega dogajanja ga lahko srečate na Twitterju in blogu, ki ga piše po navdihu. Z njim smo se pogovarjali pred sobotnim sestankom SDS, ki ga nekateri imenujejo klavzura stranke. Turk je za medije spregovoril prvič po letu in pol.
Po letu in pol medijske ‘abstinence’ smo se pogovarjali z nekdanjim ministrom Žigo Turkom. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali na desnici nastaja nova stranka in ali je sam kje blizu.
Gospod Turk, leto in pol je, odkar niste več v politiki. Ste pa zato njen ocenjevalec, kritični opazovalec, ki spremlja stvar z distance. Vladi Mira Cerarja se nekako ne uspe postaviti na noge. So bila pričakovanja ljudi previsoka?
Težko bi rekel, da so bila pričakovanja previsoka, saj je moj občutek, da ljudje skorajda niso imeli pričakovanj. Tudi nizka volilna udeležba kaže, da z nekimi silnimi pričakovanji in ambicijami država na volitve ni šla. Morda je to narobe. Ljudje bi morali zahtevati državo nazaj, od politike pa zahtevati, da opravi svoje delo.
Kdo se danes v Sloveniji odloči za vstop v politiko, kakšni ljudje so to? Nekako kaže, da to ni ravno področje, ki bi privabljalo najsposobnejše.
Krivda za to je po mojem mnenju v političnem sistemu oziroma v tem, da naš politični trg ne deluje.
V kakšnem smislu?
Predstavljajte si, da kupujete avto. Čez dva meseca je pokvarjen. Ko kupite drugi avto, pa tretjega, se z obema zgodi enako. Vprašamo se, kdo je za to kriv. Nekdo bi rekel, da je kriv kupec, ker je izbiral slabe avtomobile. Nekdo drug bi proizvajalcem avtomobilov zakonsko zapovedal, naj proizvajajo boljše avtomobile. V bistvu pa je nekaj narobe na avtomobilskem trgu, da tako slabe avtomobile kupuje toliko ljudi.
Lahko naredimo analogijo s političnim trgom – s to razliko, da je življenjska doba politične stranke sto let, avtomobila pa deset let – in ugotovimo, da je verjetno s političnim trgom nekaj narobe. In zakaj z avtomobilskim trgom ni nič narobe? Ker je na njem poštena tekma, za katero skrbijo proizvajalci, ker se jim to obrestuje. Nekaj je samoregulacije, nekaj pa je regulatorjev, ki skrbijo za pošteno tekmo. Verjetno največja rezerva Slovenije je, da regulatorji političnega trga začnejo bolje opravljati svoje delo. Ne kot navijači, ampak kot regulatorji. Najmočnejši regulator političnega trga pa ste mediji.
…….
Če primerjamo vlado Janeza Janše in vse druge vlade, ko je bil Janša premier, nismo bili priča koalicijskim razprtijam. Zakaj je pod Janšo vlada, vsaj navzven, delovala enotno?
Janez Janša je vsekakor primer človeka, ki je zelo sposoben politik, ki zna voditi, ki ima avtoriteto, ki ni vezana le na funkcijo, ampak tudi na znanje, na vloženo delo. Na sejah vlade je o določeni točki včasih vedel več od pristojnega ministra.
……..
Postavili vam bomo vprašanje, ki ga od novinarjev v zadnjem času slišijo predvsem politiki. Je Janez Janša politični zapornik ali politik v zaporu?
Definicija Sveta Evrope je tukaj zelo jasna, pravi pa takole: če je politik v zaporu, kar je posledica procesa, ki ni bil pošten, potem gre za političnega zapornika. V Sloveniji boste našli ogromno pravnikov, tudi z levice, recimo Matevža Krivica, ki bodo argumentirano trdili, da proces Patria ni bil pošten. Iz tega izhaja, da je Janez Janša politični zapornik.
……….
Kdaj v preteklosti je po vašem mnenju Slovenija zamudila svojo priložnost?
Po volitvah leta 2008. Takrat je bila SDS najbolj sredinska in takrat je dobila tudi največ glasov. Žal pa ji to ni prineslo zmage. Vseeno pa je bila priložnost za veliko koalicijo. Če bi Pahor in Janša takrat ustvarila veliko koalicijo, bi bilo danes, to vam jamčim, vse drugače. Ko glavne politične sile stopijo skupaj, gredo spremembe in reforme v državi lažje naprej.
Po drugi strani se sprosti tudi napetost v družbi. Kaj bi bila boljša podlaga za naslednjih dvajset, trideset let poštene tekme med poloma kot to, da sta levica in desnica skupaj potegnili državo iz krize. Ostajam prepričan, da moramo v Sloveniji najti način, da spravimo skupaj veliko koalicijo, ki bi potegnila voz iz blata. Za to danes ni dobrih možnosti. SDS je nekje na robu, preostanek desnice se išče, Cerar pa je po volitvah zamudil priložnost, da bi bil vključujoč.
Pa bi bila takšna velika koalicija v slovenski družbi, ki je tako rekoč ves čas pod visoko napetostjo, sploh mogoča?
Mogoče bi bilo, če bi bila politična volja. Pahorju takrat ni uspelo preseči kominternske solidarnosti. Mene bolj kot napetost ta hip skrbijo malodušje, brezup, nekakšen splošen pesimizem. Čakanje, kaj se bo še zgodilo, da nam bo še slabše. Kje nam bodo vzeli še kak dohodek, kdo bo še izgubil službo. Te stvari se vlečejo bistveno predolgo. Tudi če bodo sledili ukrepi, bi moralo biti zelo jasno, da je s tem potem stvar končana in da je vse, kar ostane, luč na koncu predora. Zdaj pa v krču čakamo naslednjo slabo novico.
…….
Katere so akutne točke, ki Slovenijo odmikajo od tega, da bi imela referenco normalnega okolja?
Tukaj bi lahko začel razlagati dolg politični program. Lahko bi bil kritičen do celega kupa stvari in stanja, kakršno je v Sloveniji, kar pa nima nobenega smisla. Z nekaj besedami bi rekel, da moramo v Sloveniji postaviti infrastrukturo, ki bo dajala priložnost ljudem: mladim, podjetnim, ambicioznim, ustvarjalnim.
Kaj pa so elementi te infrastrukture? Tega je veliko. A če bi imeli pozitivno politično tekmo, če bi dobili kakovostne politične stranke in politike, bi takšna tekma potekala med programi strank in med ljudmi iz teh strank. Ti bi se merili v tem, kdo od njih bo znal najbolje Sloveniji ponuditi to infrastrukturo priložnosti. V to smer bi morali regulatorji političnega trga usmeriti tekmo.
Govorite o tem, kako privabiti kapital in kako odpreti Slovenijo v globalni prostor, a pri nas je tudi močan protipol vašim besedam, ki prihaja z dela politične levice in zastopa v marsičem drugačno stališče. Poudarek je na tem, da tuj kapital ni nujno dober, celo izrecno je rečeno, da je slab in da tega ne želimo, da ne želimo postati hlapci Berlinu in Bruslju. Kako gledate na to alternativno in od svojega pogleda precej drugačno predstavo smeri razvoja Slovenije?
Svet je odprt, tekma je globalna, na to Slovenija nima vpliva. Lahko se zapre kot Kuba ali pa tekmuje. Za tekmo se je treba odpreti. Če bi bili odprti, če bi določene stvari, namesto da so jih privatizirali domači menedžerji z izposojenim bančnim denarjem, privatiziral tuj kupec, bi svež denar prišel v Slovenijo. Potem bi morda Slovenija ali nekdo iz Slovenije kupoval podjetja na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Furlaniji in tako naprej. To je igra, kjer ni vnaprej določeno, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Vsekakor pa izgubljajo tisti, ki se zapirajo.
Je bila prodaja Mercatorja nacionalna tragedija? Bo prodaja Telekoma Slovenije, če bo izpeljana, nacionalna tragedija?
Vloga države ni, da prodaja banane, mleko, kruh, jogurte in tako naprej. Vloga države tudi ni, da državljanom omogoča telefoniranje in internet. Če so kupci za to, super, a pogovarjajmo se o tem, kje je Slovenija lahko kupec in kje lahko prodira na tuje trge. Zaradi zaprtosti, nesposobnosti tekmovanja nismo sposobni ambiciozno stopiti iz države.
Bojim se, da če pogledamo Telekom Slovenije, vendarle nima možnosti, da bi bil eden od treh, štirih velikih evropskih igralcev, ki se bodo v prihodnjih letih izoblikovali. Smo pa lahko slabe volje zaradi tega, po kakšnih cenah se podjetja prodajajo, in žalujemo za dobrimi priložnostmi za prodajo, ki smo jih zamudili.
Da bi privabili več kapitala, so Makedonci zelo znižali davke, razrahljali so pritisk na plače, tudi na dobiček. Poglejmo okoli sebe. Investitorji prihajajo v sosednje države, mi pa smo kot nekakšna oaza. Zakaj se Slovenija ne ozre po okolici, zakaj ne preuči njihovih davkov, poslovnega okolja in ponudi svoje alternative, ki bo dovolj vabljiva, da bo za kapital, ki išče nova okolja, konkurenčna sosedom ali boljša od njih?
Imate prav. Med državami poteka tekma, kdo bo ponujal boljše okolje tako za tuje investitorje kot za domače podjetnike. Državi, kot je Makedonija, je najpreprosteje ponuditi nizke davke, poceni delovno silo. A infrastruktura so še mnoge druge stvari, tukaj so logistika, delovanje pravne države, hitrost zaposlovanja in odpuščanja, hitrost pridobivanja zemljišč, dovoljenj in tako naprej. Na koncu investitor ocenjuje celoten paket, v tem pa ima Slovenija še mnogo možnosti, da stvari izboljša, preden začne drastično, na makedonski način, zniževati davke.
Zakaj se to ni zgodilo in zakaj se ne zgodi zdaj?
Ker je to v interesu obstoječih “šampionov”. Zmotno je prepričanje, da je gospodarstvo tisto, ki si želi svobodnih tržnih razmer. Tipično obstoječe gospodarstvo, obstoječi igralci si želijo zacementirati položaje, kakršne imajo. V Sloveniji se dogaja sinergija med političnimi silami in interesnimi skupinami, ki imajo koristi od tega, da so edine in zato najboljše.
…….
Kakšna država bo Slovenija leta 2020?
Želim si, da bi bili sposobni dobiti vlado narodne enotnosti, velike koalicije, ki bi izpeljala reforme in iz Slovenije spet naredila tisto, kar je bila na začetku 90. let. Torej ena najuspešnejših držav v tem delu sveta. Pred kakšnim mesecem sem bil v Bratislavi na Forumu ekonomskih idej, kjer so kolegi iz srednje in vzhodne Evrope govorili o zlati dobi, ki se jim dogaja.
O tem, kako jim še nikoli ni šlo tako dobro in kako še nikoli niso tako hitro dohitevali Zahoda. Tudi o tem, kako so Poljaki v zadnjih dvajsetih letih nadoknadili celoten razvojni zaostanek, ki se jim je dogajal zadnjih petsto let v razmerju do Nemčije, in kako jo bodo dejansko dohiteli.
Ste …
Človek postane zelo slabe volje, ko to primerja s slovenskim položajem, ki v to zlato dobo in zgodbo o uspehu nikakor ne spada. Te države so imele dosti slabše štartne položaje, tako materialno kot glede zakonodajnega, pravnega okvira. Sprejele so globoke reforme, ki so bile takrat boleče, in zdaj žanjejo rezultate teh reform.
V Sloveniji smo mislili, da že imamo nekakšno tržno gospodarstvo, že tako rekoč v 80. letih smo imeli nekakšno demokracijo in imeli občutek, da pri nas ni treba kaj dosti spremeniti. Zdaj pa stagniramo, če imamo srečo. Če so slabša leta, pa gremo navzdol.
Več in celoten pogovor: Planet Siol.net
