Stanovanjsko politiko že X let vlačijo po vseh vogalih politike, medijev, nevladnih organizacij, mladinskih organizacij in še česa. Pred lanskoletnimi državnozborskimi volitvami je postala še posebej zanimiva. Se spomnite obljube SD o 30.000 novih najemnih stanovanjih? Pa podobnih obljub Levice, Gibanja Svobode in nisem prepričan, če ni še kdo drug vrgel v eter kakšne številke.
Mladi smo bili v centru vseh zanimanj, edino, kar potrebujemo, pa so bila stanovanja. In to cenovno dostopna, kvalitetna in seveda trajnostna stanovanja. In še nekaj – stanovanja bi v Ljubljani. Ne v Kočevju ali Žužemberku, ne v Mozirju ali Škofji Loki, v Ljubljani. In niti ne na Lavrici, Brezovici ali v Črnučah – mi bi jih za Bežigradom, v Šiški ali pa najdlje na Viču ali Rudniku. Vsaj tako si je te obljube predstavljal marsikateri mlad človek, ki je slišal, da mu pripada pravica do najema ugodnega lepega novega stanovanja blizu fakultete in njegovega najljubšega kafiča.
In to potrebo imajo vsi mladi v Sloveniji. Tudi tisti iz Velike Polane in iz Črnomlja. Če verjameš.
Kot tolikokrat poprej se je zgodila prevara. Mediji so eno temo od več stvari, ki tarejo mlade, povzdignili nad vse druge. Visokošolski sistem, štipendije, nekonkurenčni pogoji zaposlitve, dostop do zdravnika, davki in prispevki, težave pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja … so teme, ki zadevajo vse mlade v Sloveniji, od Rateč do Vinice, pa so bile potisnjene v ozadje. Kdo je stanovanjsko problematiko postavil tako visoko? Nek inštitut z datumom v imenu iz Ljubljane, ki se je v medijih razglasil kot zastopnik vseh mladih. Seveda mladih znotraj ljubljanske obvoznice.
Veliko mladih bi seveda želelo živeti in ustvarjati v Ljubljani. Sploh, če so tam študirali in protestirali. Še vedno pa obstaja po moji oceni velika večina mladih, ki svojega naslova ne vidi na poštni številki 1000. Hkrati lahko pogledamo v raziskavo Mladina 2020, ki nam pove, da 80 % mladih rešitev svojega stanovanjskega problema ne vidi v najemu, ampak nakupu. Če temu dodamo še željo praktično 90 % mladih po življenju v hiši, ne v stanovanju, dobimo zanimivo sliko – največ 10 % mladih bi želelo živeti v najemnem stanovanju.
Vam je to kaj znano? Da potrebe in želje 10 % (ali manj) populacije dobijo glavno mesto v poročanju medijev in govorih politikov? Da težave, s katerimi se soočajo istospolne in transspolne osebe, postanejo pomembnejša tema kot vse drugo na tem svetu?
Če bi ostalo le pri poročanju in govorih – težava je, ko za 10 ali manj % populacije rešitev plačuje 90 ali več % drugih, ki tega ne koristijo. Mlad par, ki v Vinici obnavlja staro hišo in ob nakupu materiala plačuje davke, bo plačal še kakšen kvadrat nekomu, ki bi pač rad imel udobno stanovanje v Ljubljani pod tržno ceno. Tudi če gradi država, to ni zastonj. Zakaj bi cela dvomilijonska Slovenija plačevala za 50.000 ljudi, ki se bo v 10 letih morda vselilo v ta stanovanja? Bo Toni iz Rogaške Slatine tudi lahko prišel do ugodnega stanovanja blizu doma?
Država ni tu, da bo gradila ugodna stanovanja, tako kot ne bi smela biti tu za pakiranje čipsa in piva v privatizacijskih zgodbah. Če že govorimo o vlogi države, in tu imam v mislih ustavni pojem »socialne države« iz naše ustave, lahko ta nastopa zgolj kot varnostna mreža za tiste, ki se znajdejo na dnu.
Prav ste prebrali – podpiram gradnjo socialnih najemnih stanovanj. Ampak ne takih, kot jih gradimo danes, na praktično luksuznih lokacijah. Podpiram gradnjo stanovanj, ki omogočajo streho nad glavo in minimalno, kar potrebuješ. Podpiram gradnjo stanovanj, kamor greš, ko nimaš nikamor drugam, in od prvega dne išče boljšo varianto. Podpiram gradnjo socialnih stanovanj, ki bodo zgrajena na skrajnih končnih postajah mestnega avtobusa, v najmanjših dimenzijah, s poceni in učinkovito gradnjo. Stanovanje, kamor se umakneš, ko se ti poruši socialni status, ki pa te sili, da ta status in svojo lokacijo čim prej popraviš.
V odzivih na postsocialistične ureditve in novosocialistične ideje smo nasprotniki socializma včasih radikalno nasprotni in bi se najraje umaknili kar v libertarne vode. Ampak obstaja tudi srednja pot – od socialdemokratov, krščanskih demokratov do konservativcev naj bi obstajal konsenz glede varnostne mreže, ki te ujame, preden treščiš na dno. In tu lahko država pomaga – v časovno omejenih najemnih socialnih stanovanjih, ki so res to – socialna – ne pa subvencionirana stanovanja za ene na račun drugih. In nasprotnikov socialističnih idej nas ne sme biti strah zagovarjati take rešitve.
Vesel bom komentarjev pod objavo.
