Ob včerajšnjem “zgodovinskem” dnevu se mi porajajo predvsem tri misli.
Blagor jim.
Najprej sem iskreno vesel zaradi tiste večine svojih sodržavljank in sodržavljanov, ki bodo poslej dnevnik lahko spet gledali brez skušnjav, da bi razbili ekran in predsedniku vlade v njem zavili vrat. Verjamem, da bodo njihove tegobe zaradi krize, ki se bo sicer zunaj še nadaljevala, zaradi tega postale same po sebi manjše. Navsezadnje so poslanke in poslanci z glasovanjem za konstruktivno nezaupnico glasovali za vrnitev k preizkušenemu modelu vladavine koalicije “nacionalnega interesa” in očitno tudi iz Drnovškove ere znanih “mešanih koalicij”. Nič zato, če je država ravno spričo dolgoletne prevlade tega modela krepko nasedla, pomembno je, da se večina Slovenk in Slovencev počuti domače. In Bratuškova jim bo omenjeni občutek domačnosti nedvomno znala dati, saj ima za seboj veliko veteranov iz prejšnjih izvedb vlad z “nacionalnim interesom” v ospredju. Četudi zvenijo njeni pozivi, da moramo v teh težkih časih stopiti skupaj, po vsem trudu, ki je bil vložen v zrušitev premierja Janše, nekoliko kislo.
Seveda pa je v trenutku, ko se nakazuje, da se bo zarjaveli model vladanja ponovno ugnezdil morda celo do konca mandata, kar je bil od vseh scenarijev najslabši, z vso silo zastavlja tudi vprašanje, kaj je in česa ni storil predsednik vlade v zadnjem mesecu dni in več. Če je po izbruhu politične krize sploh imel kakšno resno strategijo, o čemer lahko po današnjem razpletu obstaja upravičen dvom, se je ta vsekakor izkazala za slabo. Izvolitev Bratuškove bi lahko, potem ko se ni mogel odločiti za umik s premierske funkcije in za drugega mandatarja iz lastnih vrst, lahko preprečil vsaj s tem, da bi pravočasno zahteval glasovanje o zaupnici. Potem se Državljanska lista in SLS vsaj ne bi mogla več izgovarjati, da sta v bistvu samo za predčasne volitve, marveč bi morali to dejavno pokazati.
Še huje je, da je Janša najbrž padel zato, ker ni razumel volilnega izida iz leta 2011. Kakor smo pred letom dni opozorili na Časnikovih straneh bi bilo najpogubneje, če bi se zanašal na to, da mu vodilna vloga v koaliciji podeljuje absolutni primat. Četudi se mu je to lahko upravičeno zdelo krivično, je resničnost slovenskega prostora pač taka, da je lahko in bo lahko kose svojega programa uresničeval samo, če je in bo sklepal kupčije z raznimi žerjavi, erjavci in viranti. Morda ga je res motilo, ker so se slednji zanašali samo na svoja očala ali visokodoneče besede, ampak neizogibno sobivanje z njimi je največ, kar lahko v Sloveniji doseže.
Višnja na torti
Končno je višnjo na torti včerajšnjega dne dodala še naša podružnica Pena. Ob Janševi izključitvi iz njenih vrst seveda ne gre za vprašanje, ali je premierjevo članstvo v tej organizaciji pomembno ali ne, ali si ga ta po svojem pisateljskem opusu zasluži ali ne. Gre za izjemno močno simbolno sporočilo. Ko penovci mečejo iz svoje družbe ključno simbolno figuro “drugačne” Slovenije, ki ni utemeljena na povojni politični mitologiji, strežejo naši javnosti z novim vrhuncem sprevrženosti slovenske družbe, kjer so vse ključne stvari tako rekoč od začetka postavljene na glavo. Obenem molče priznavajo (čeprav najbrž hočejo s svojo odločitvijo prikriti), da so s svojo očitno nekritično zavezanostjo tej isti mitologijiin zlasti njenim nosilcem v zadnjih dveh desetletjih bistveno premalo postorili za normalizacijo tega prostora in da so zanjo prej ovira kot kažipot.