Z vsakim sprejetim zakonom se premikamo bolj in bolj stran od “Nove Švice”, ki so si jo za Slovenijo leta 1991 želeli mnogi. Z vsakim sprejetim ukrepom za omejevanje in z vsako regulativno oviro se približujemo točki, ko bo zelo težko oziroma boleče iti nazaj. Približujemo se nacional-socialističnim sanjam Goebbelsa, Hitlerja in ostalih megalomanov prejšnjega stoletja. Poglejmo torej malce v zgodovino.
Naj začnem s šolskim sistemom, ki ga poznamo tudi v Sloveniji, katerega je Nemčija povzela iz Prusije v 18. stoletju, ter ga z dodatnimi zakoni (kot recimo licence za učitelje, standardizirana testiranja Abitur, kot naša matura, itn.) še bolj podjarmila. Kot tudi danes, je bila osem-letna osnovna šola, ali Volksschule, obvezna za vse. Ta nevaren pruski sistem šolstva je bil znan po tem, da je s svojim sekulariziranim izobraževanjem, strukturiranim urnikom in z rigoroznim preverjanjem znanja dosegel izjemno visoko stopnjo ubogljivosti, poslušnosti ter predvsem tega, da je redko-kdo dvomil v “resnico” ki jo je učila dotična šola. To niti ni nenavadno, saj so Prusi ta sistem uporabili za stvaritev ubogljivih in poslušnih vojakov, ki so se poprej velikokrat po krščansko zoperstavili generalom in niso vedno ubijali ter ubogali ukazov, ali pa so iz bitk zbežali. S tem šolskim sistemom so prav tako posredno ustvarili dodatne sloje ljudi, saj gimnazija ni bila zastonj, učiteljstvo pa je postalo “cenjeno” predvsem zaradi visoke avtoritete in varne državne plače.
S tem sistemom so Nemci zalo preprosto svoje državljane indoktrinirali v karkoli so hoteli. Zato ni niti nenavadno, da so tako ubogljivo kasneje sledili Führerju in nasploh državi, v karkoli jih je “naščuvala.” To ni niti tako nepredstavljivo, saj so si z Goebbelsem na čelu 14. marca 1933 pod nacional-socialistično vlado postavili svoje ministrstvo za razsvetljenje in propagando, ki je kontroliralo in reguliralo vse od časopisov in publikacij, literature, vizualnih umetnosti, filmskega ustvarjanja, teatra, glasbe in (radijskega in televizijskega) oddajanja. Na tleh tega kontinenta je bila to prva država, ki si je kaj takega lahko privoščila. Zakaj? Ker je bila tudi, po zaslugah Otta von Bismarka leta 1880, Nemčija prva država, ki je imela “socialno državo” (ang. welfare state), torej sistem, ki je obdavčil ene, da je dal drugim. Ta sistem je med drugim tudi omogočil regulativi, da je bila za svoje (neproduktivno) delo tudi plačana, v višave pa je bilo vse skupaj povzdignjeno s strani nekaj desetletij prej povzdignjenega izobraževalnega sektorja. Seveda je bilo za vsako stvar potrebno po novem izpolniti kupe papirjev, kot je to danes praksa v vsaki državi po njenem vzoru. Skupaj z državno indoktrinacijo in “socialnim” sektorjem je 1871 uzakonjeni volilni sistem za moške omogočil prej nepredstavljive stopnje moči in kontrole. Ljudje so namreč počasi začenjali (paternalistično) državo videti kot tisto silo, ki lahko ustvari nekaj iz nič, predvsem denar, socialno varstvo in šolstvo; kot silo, ki bo za »svoje« ljudi poskrbela.
Draga velika država je potrebovala sredstva, zato je Nemčija 1876 odpravila 31 “lokalnih bank” Notenbanken ter jih združila v Reichsbank, nemško centralno banko ki je bila tudi pod državno kontrolo. Slednja je bila tudi taista banka, ki je zaradi pretiranega tiskanja denarja ex nihilo, zavoljo financiranja države in med drugim tudi njenega vojaškega industrialnega kompleksa, povzročila weinmarsko krizo. Ta je odprla vrata za kontrolo oziroma prevzem oblasti že tako razjarjenega in indoktriniranega ljudstva posredno s strani komunistov v Saksoniji in Turiganiji ter nacional-socialistov v Münchnu in Berlinu. Glede na vso indoktrinacijo od 18. stoletja naprej, navajenosti na “socialno državo” od 1870-ih naprej in nenazadnje zaradi zelo počasi rastoče, a konstantne nacionalistične propagande drugih para-državnih skupin, niti ni nenavadno, da so ljudje tako hitro sprejeli nacistično stranko in posledično Hitlerja.
Zavedam se, da zelo posplošujem in da je definitivno prva svetovna vojna in za Nemce nezaslišana Versajska mirovna pogodba, ter z njo ekonomske in ostale omejitve in zahteve, tudi doprinesla h kriku po spremembah ampak na koncu koncev danes nočem celega prispevka nameniti zgodovini Nemčije. Bolj bi rad spomnil Slovence, da so vse stvari in kontrole ter regulacije, po katerih kriči država, nepredstavljivo podobne tem, ki so se več desetletij uvajale v Nemčiji. Pri nas so sicer, zaradi mladosti naše države, začetki regulacije premaknjeni mnogo bolj nazaj v čas jugoslovanskega socializma. Že od uveljavitve šolstva, s podobnimi cilji in nameni, kot v Nemčiji, je Avstro-ogrska monarhija začela indoktrinirati ljudi ter jih pripravljati na večjo in večjo kontrolo. Celotna Evropa in tudi ZDA nas že več kot tri stoletja počasi prepričujejo da je voljenje legitimno posredovanje moči in pravic. In nenazadnje, po zgledu Nemčije, vse ostale države od I. oziroma II. svetovne vojne poznajo ministrstva za kulturo in šolstvo, ter za notranje zadeve, ki se pod drugačnim imenom ukvarjajo z izjemno podobnimi, če ne identičnimi rečmi, kot jih je nekdaj počelo ministrstvo za razsvetljenje in propagando v Nemčiji. V Sloveniji bi človek mislil, da se bomo kaj naučili zaradi slabih izkušenj iz SFRJ, a zdi se, da je vključno z velikim delom ustave, veliko stvari ostalih enakih. Demokratični socializem, ki mu rečemo socialna država, ni pretirano boljši kot tisti nekaj desetletij nazaj, s to razliko, da imamo sedaj meje odprte in da je lažje odpreti podjetje danes kot pa takrat.
Če mi ne verjamete, da je tako slabo, poglejte samo regulacije, ki jih Republika Slovenija že od začetka vsiljuje medijskim hišam ter s tem otežuje zdravo konkurenco. Poglejte samo Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije, ki že leta preko države lobira za večjo kontrolo medijev pod pretvezo »služenja slovenskim izvajalcem« ter celo onemogoča svobodno izražanja, ko kdo spregovori zoper njo. Potem poglejte v državnem zboru nedavno sprejete kvote za radio, koliko slovenske glasbe (60%) morajo vse radijske postaje predvajati ob točno določenih časih – češ da nimamo dovolj narodne zavesti (kaj takega se lahko spomnimo samo v kakšnem totalitarizmu). Poglejte samo šolstvo, ki je za začetek že zdavnaj zastarelo, kjer se vsako leto izdaja nove (a neustrezne) učbenike, ki jih mora potrditi (gotovo tudi pregledati) ministrstvo za šolstvo, ne pa stroka, ki bi morala biti za to zadolžena, da sploh ne govorimo o tem, da bi moral biti ta del izpostavljen trgu oziroma bi ne smelo biti pretirane razlike saj je znanje vendarle znanje, mar ne? Poglejte kako selektivno ministrstvo za kulturo podpira samo izbrane umetnike, še posebej če »promovirajo« slovenstvo. Poglejte, kako nas ministri in premier subtilno vrtijo po prstu, da se ukvarjamo z njimi, namesto da bi se recimo uprli davčnim blagajnam ali pa da bi se spraševali, kaj lahko res naredimo glede beguncev in nas samih. Poglejte davčne blagajne same zase. Bili so časi, ko so se ljudje uprli, tudi nasilno če je bilo treba, zaradi samo treh odstotkov davka na čaj (ameriška revolucija), in ko smo Slovenci, ja Slovenci, peli “le vkup, le vkup uboga gmajna […] Punt naj reši nas tlačanskih muk! […] Puško, meč, kopje v dlan! Za svobodo bije se tlačan!” Poglejte, kako so nas “udomačili”, da smo tiho tudi ko nam država pokrade dve tretjini našega zaslužka in da brez njenega dovoljenja sploh delati ne smemo. Poglejte, kako so so nam vsilili pokojninski sistem, od katerega so upokojenci postali odvisni in so za vsak cent dviga najbolj zvesti volivci ter istočasno najbolj nepremišljeno tatvinski do mlajših generacij. Poglejte, kako so nam z regulacijo bank odvzeli razlog za varčevanje, saj odkar ni več nikjer na svetu Zlate osnove, denar na svoji kupni moči samo še izgublja, da o recesijah, ki jih centralno-bančni sektor povzroča sploh ne govorimo.
Ta država, čeprav nihče ne bo tega priznal, od nas državljanov želi isto kot je Hitler želel od svojih državljanov. Od nas želi ubogljivost, poslušnost ter brezprizivno uboganje pravil, ki jih postavi. Od nas želi, da ji pridno brez upiranja plačujemo čisto vse, kar nam naloži. Počasi nas pripravlja celo, na čase, ko denar ne bo niti več fizičen, ko bo vse digitalno in bo imel država končno vso kontrolo, ki so si jo vladarji čez celo zgodovino tako zelo želeli. Z raznimi programi, državljansko vzgojo, vse-slovenskim radijskim programom, ter s kampanjami “Spoštuj in kupuj slovensko” nas prepričuje, da je slovenstvo oziroma nacionalna narodna pripadnost nekaj vzvišenega. Z omejevanjem gibanja ter celo na potne liste napisanim “državljanskim poreklom” nas ločuje na tiste in one; na vzvišene nas in prezira vredne njih. Samo če tujca vidiš kot nečloveka in soseda kot orodje za svojo pokojnino, ga lahko obravnavaš nečloveško in država to od nas želi. Slovenija je torej praktično, čeprav neuradno, res vedno bolj in bolj nacional-socialistična. Vprašanje je le, kdaj se bomo zbudili ter kaj glede tega naredili.
