Čas je, da se poslovim od največje pridobitve osamosvojitve in demokratizacije. Čas je, da se poslovim od svobode. Žalostno je gledati kako » reakcionarna restavracija« uspeva. V četrt stoletja namreč nismo napredovali v smeri večje svobode, temveč je zdaj očitno, da smo se na tej poti ustavili oz. celo nazadujemo. Nazadovanje pa pomeni, da se vračamo v čas »po svobodi«, t.j. tisti čas, ki se je začel žalostnega 8. maja 1945 in nam prinesel oblast najslabših, najbolj krvoločnih, najbolj brezobzirnih ljudi, ki jih je dal naš narod. Ti ljudje, oz. njihovi nasledniki, so slovenstvu dejansko tujci, ampak so na oblasti.
Največ svobode smo imeli v času takoj po osamosvojitvi, ko je vladal Demos. Tedaj smo postavili temeljne smernice in pravne akte naše države. Vse novo je temeljilo na pogumni in odločni želji našega naroda, izraženega na referendumu potem, ko smo sneli jarem enopartijskega sistema, da hočemo biti v svetu subjekt, da hočemo biti na Slovenskem sami svoji gospodarji in nikomur hlapci. V tistem času se je dejansko prebudila Slovenija, ki so jo med slovenskim holokavstom pobili komunistični partizani. V tistem času so se snovalci tiste morije, njihovi izvrševalci in zagovorniki v najboljši partijski maniri bali, da bodo po partijsko »lustrirani« ali bali so se likvidacije, ker so mislili, da so »vsi enaki«. In vedeli so, da si kaj takega zaslužijo. A demokratična stran nikoli ni bila enaka partizanski. Bila je in še vedno ostaja moralno visoko nad njo. Bila je boljša in še vedno je boljša, ker ostaja zvesta sami sebi!
Kmalu so spoznali, da se jim za življenja ni treba bati. Ko je ta partijski refleks, ki se boji likvidacije drugače mislečih popustil, so sistematično začeli delati, da bi v Sloveniji na nov način ostali na oblasti. Ker nismo hoteli novega zla, nove revolucije, a tudi nismo bili dovolj odločni pri odpravljanju rak rane našega družbenega tkiva, se je rak začel znova sistematično širiti. Bojni klic »ustavimo desnico!« je bil glas, ki je na plan poklical komunistične krte v Demosu in je sprožil nov zagon reakcije, ne v smeri demokracije in svobode, pač pa v smeri ohranjanja mentalitete in oblasti. Iz boja za demokracijo in samostojnost se je poražena stran (t.j. partizansko-komunistična stran, da ne bo pomote!) naučila, da ni več potrebno obvladovati sistema po totalitarno, temveč je dovolj, da spridiš demokracijo in minimalno večino, pa četudi le 46 poslancev v parlamentu, uporabiš kot motor za ohranjanje totalitarnega duha.
Totalitarni duh nam je tedaj ušel iz steklenice ne da bi nam služil, ampak da bi nas znova zasužnjil. Ko so ljudje izvolili partijskega sekretarja, torej nekoga, ki je po definiciji anti-demokrat za predsednika predsedstva in potem samostojne in demokratične države je bilo jasno, da je vse mogoče.
Danes, po četrt stoletja od osamosvojitve in svobode, moram priznati, da jim uspeva. Živimo v kvazi-demokraciji. Imamo sicer redne volitve a še daleč ne poštenih. Vsakič znova uspejo preslepiti volivce z novimi obrazi in starimi triki. Uspelo jim je z Drnovškom, uspelo jim je z LDS-om, uspelo z Pozitivno Slovenijo, uspelo s Cerarjem… vsak izvod je bil slabša kopija prejšnjega in vsaka njihova vlada bolj skorumpirana in nesposobna od prejšnje. Če sem mislil, da je slabše vlade od Ropove ne bo, je potem prišla Pahorjeva, o zdajšnji pa ne bi kazalo izgubljati besed, če ne bi stalno napadala družine in normalnosti in nas čisto odkrito vrača v socializem. Vsem tem vladam je skupna ideologija reakcije, levičarstva in monopolizma.
Svobodo najbolj ogrožajo tkim. »levičarji«. V resnici so to najhujši konzervativci, celo ZL, čigar politiki imajo državo za svojo in se ne bi čudil, če bi se našlo, da je kakšen imel ali še morda ima npr. dve socialni stanovanji in eno oddaja »ubogim beguncem« po tržni ceni… ne bi me čudilo, ker pač njihova morala ne gre dlje od »moj bog je moj trebuh, oz. žep«. Svobodo nam ogrožajo, ker hočejo vse predpisati. Kajti novi totalitarizem je prav v tem, da nam predpisujejo z zakoni kako naj mislimo, kako naj govorimo, kako naj bomo strpni, kako naj bomo normalofobi, kako naj bomo moralno pokvarjeni, kam naj vlagamo svoje prihranke (če jih kaj imamo), kako naj varčujemo za pokojnine, kako naj hodimo na dopust, predpisuje se celo kdo je moški in kdo ženska in kdo nekaj tretjega ali četrtega in kakšne pravice takim pripadajo in kaj vse jim moram jaz, davkoplačevalec, plačati, da bodo brezdelno živeli a krasno govorili… vse se predpisuje in vse določa, samo svobodi se nič ne dovoli. Prostor za svobodo se krči in krči. Vse se začne v gabrovski šoli, kjer otroke naučijo brati a ne razumevati, kjer otroke naučijo govoriti a ne misliti, kjer vzgajajo odlične potrošnike…
Zato se poslavljam od svobode. Pogrešam jo in še jo bom pogrešal. Vmes pa bom obujal spomine na čas, ko smo bili svobodni, čas, ko je bil gošarski totalitarizem skoraj mrtev in novi še ni zaživel. A kljub temu se bom boril zanjo. Brez svobode mi namreč ni živeti! In rajši umrem preganjan, ne več v rovih Hude Jame, ampak v rovih pravosodnega sistema, ki je pred kratkim – po dolgem upiranju pokončnih sodnikov – za nazaj poveljavil sodbo kriminalnega kočevskega procesa, ki jo je izvajala samoooklicana oborožena tolpa. Prav gotovo »nima nič pri tem«, da sodišče vodijo neposredni sorodniki trdih komunistov, ki so krivi za tedanje zločine. Trditi namreč, da so bile lahko leta 1943 v Sloveniji legitimne in svobodne volitve, je norost, ki je možna samo pri nas! Poveljavljati, ne le sodb, za nazaj pa je komunistično-partizanska ideološka posebnost, ki smo ji odrekli vsako legitimnost z referendumom 1990 leta! Tam moramo iskati temelje naše državnost in pravosodja. Tam in nikjer drugje. Partizansko sodstvo je bila karikatura, njihova pravica ena sama krivica, njihovi sklepi nasilje, ki mu ni para. Zato se moramo vsemu tistemu odreči in odpovedati. Revoluciji smo se odrekli in vsi njeni pravni akti so zato za v smeti. Odpravljanje vsega, kar je komunistično v pravnem sistemu pa dolžnost vsakega demokrata in svobodoljuba.
Ko pa vnuki in otroci onih kriminalcev na vodstvenih mestih skritih v pravosodnem sistemu v demokratičnem in svobodnem času poveljavljajo delo svojih predhodnikov, potem se moramo dejansko bati za našo svobodo. Kajti ni je hujše krivice kakor nepravični zakon v nepravičnem pravosodnem sistemu. Tako krivico je namreč sila težko odpraviti. In vemo, da pravosodni sistem ostaja »rdeča trdnjava« ne po mišljenju, temveč konkretno po sorodstvenih vezeh. Sistem, ki ga obvladujejo partijski kadri, ki se več ne bojijo niti direktnega kršenja človekovih pravic in so politično zaščiteni betonirajo sistem, ki ga povozil čas in zgodovina, ki je bil »na napačni strani zgodovine«, postane kamen, ki nas duši. Ali bomo lustrirali, t.j. počistili to navlako? Ne moremo. Nimamo politične moči. Nimamo medijev. Nimamo »NVO«-jev. Nimamo »kulture«… kljub temu dvigam svoj glas, kajti ni mi dano žeti, temveč moram sejati. Sejati hočem svobodo, da bodo »Kranjcem vremena se zjasnila«.
Večina Slovencev je postala apatična in v boju za goli obstanek gleda kako bo preživela od plače do plače. Tisti, ki pa Slovenijo plenijo in bogatijo, pa dobro vedo, da morajo na vsak način ohraniti mit o NOB, o partizanih in o »osvoboditvi«, ker iz tega mita izhaja tisto, kar je trdil Dolanc: »Sloveniji vladajo komunisti!«. Tam kjer pa vladajo komunisti, ni svobode. In zato se po četrt stoletja svobode zdi, da se res moram posloviti od nje. Če tega ne storim sedaj, morda niti ne bom več smel, ker ne bo politično korektno. A »politično korektno« je orodje za novo prisilo, to je moderni nagobčnik svobodi govora, ki jo – oh čudno – spet najbolj ogroža levica, ki na vse pretege vpije po Evropi »fašizem, fašizem«. Namanjši totalitarizem naj bi bil največja grožnja? Nacizem je bil omejen v času in prostoru na en narod. Komunizem je vesoljni in neomejen in le-ta nas je vedno edini ogrožal in nas še zdaj izčrpava.
Pogrešal bom svobodo a boril se bom zanjo. Še bom mislil s svojo glavo. Še bom brez nagobčnika govoril resnico. Uporabljal bom stare in jasne besede, da bodo razkadile meglo uničenega jezika in pomena besed, ki jo vsiljujejo totalitarci. Morda pa mi uspe, skupaj z množico drugačnih in podobnih, ohraniti pri življenju to največjo dobrino naše samostojnosti in neodvisnosti. Svoboda ne sme umreti!
