Cirkus okoli beguncev in migrantov se vse bolj kaže kot nova trajna delitev med Slovenci. Namesto, da bi pomagali revežem, z nestrpnostjo in delitvami uničujejo še nekaj malega veziva, ki obstaja med slovenskimi državljani. Njihovo zavzemanje za migrante in begunce vse bolj postaja prepoznavni simbol sle po oblasti!
Delitve med ljudmi so stare skoraj toliko kot človeštvo. Že Adam in Kajn sta se delila. Družbene in naravne delitve so pravzaprav ena temeljnih značilnosti naše preteklosti. Družbe na eni strani stremijo, da bi posledic delitev zmanjšale, po drugi strani povzročajo nove. Najbolj neuspešni smo pri preprečevanju naravnih delitev. Niti dva se ne rodita enaka. Žal so v družbi bolj uspešni oni, ki izstopajo po intelektualnem in fizičnem nasilju kot pa po pameti in razsodnosti.
Manipuliranje z delitvami so tudi uspešno politično sredstvo. Že več kot stoletje pri obračunavanju z »desnico« poslušamo o delitvenem zločinu nad Slovenci, ko je bilo odpravljeno slogaštvo in so se začeli deliti med leve in desne. Potem je znotraj levice prišlo do odcepitve socialistov. Zopet delitev, toda ta je napredna, herojska, prva pa zločinska, po mnenju nekaterih temeljni vzrok za »narodno izdajo« in državljansko vojno v letih 1941-1945. Čudno, tudi pri drugih narodih je prišlo do delitve, pa niso imeli ne Missie, ne Mahniča, enega prvih žrtev italijanskega fašizma nad Slovenci. Civilizacija nas uči, da temeljni problem niso delitve, ampak življenje z njimi, toleriranje mišljenjskih razlik. Namesto tega so pri nas prevladali manipulanti, hujskači, ljudje najnižjih čustev in strasti.
Najbolj uspešni pri izrabljanju ideoloških oziroma političnih delitev so bili v času Titove Jugoslavije. Takrat smo, razen ozkega kroga privilegirancev, vsi živeli slabo. To je razvidno predvsem iz primerjav razvoja Slovenije s sosednimi zahodnimi in severnimi državami. Vladali so nam z pomočjo onih, ki so jih razglasili za »naše«. Kako malo je potrebno za zamegljevanje človeške razsodnosti. Rečeš mu, da je pameten in lep, moj oziroma naš, pa so pripravljeni celo življenje delati v lastno škodo in sramoto. Populizem očitajo skrajni »desnici«. Pozna kdo uspešnejšega kot je bil levičarski v državah »ljudske demokracije«? Goebels ni v primerjavi z njimi niti vajenec, kvečjemu kandidat zanj.
Totalitarizem v času množične dostopnosti elektronskih medijev ni mogoč
Slovenska osamosvojitev je bila velika priložnost za zmanjšanje kvarnih posledic naših delitev. Ponujeno je bilo novo zbirno jedro: pripadnost slovenski državi, demokraciji, priznavanju človekovih pravic … Prišlo pa je do tihega udara, nekakšne kontrarevolucije, kjer so se delitve povečale na videz na račun odnosa do II. svetovne vojne, v resnici pa glede odnosa do jugokomunizma. Tudi tega pravzaprav izrabljajo. Ne v tem, da ga lažno opisujejo, ampak v instrumentalizaciji vrnitve na oblast. Ta je začetek in konec njihovega razumevanja politike: oblast kot legitimno sredstvo za krajo oziroma prisvajanje družbenega bogastva, tujega dela in uspehov. Poglejmo koliko nekdanjih slovenskih »vodilnih« je poslalo študirati svoje otroke na študij ali vsaj izpolnjevanje na mednarodne ekonomske inštitucije. V rokah zato nadvse uspešno držijo večino bančništva in zdravstva, ki sta glavna vira ropanja slovenske družbe.
Begunci in migranti novo sredstvo za notranjepolitične obračune
Ideološki naboji se slej kot prej izpraznijo. Nedavno je visok funkcionar ZZB tožil, da mladih, kljub bogatim pogostitvam in organiziranim prevozom, ni več na njihove partizanske proslave. Krivil je šolstvo, toda to jim že od vrtca ubija v glavo ideološke sheme, o katerih otroci hitro zvedo, da slonijo na oblakih laži in fantazije. Totalitarizem je v času množične dostopnosti elektronskih medijev nemogoč!
Sedaj so odkrili novo temo: migrante in begunce iz Azije in Afrike. Vprašanje je zelo pereče in boleče. Zlasti za mlade, ki so družbeno bolj občutljivi. Spomnimo se reka iz danes tako popularnega leta 1968: »Kdor ni do tridesetega leta komunist je nemoralen, kdor pa to postane potem, pa je slaboumen.« Kdor se spomni naših prednikov, zlasti po II. svetovni vojni, ko so bežali iz Jugoslavije zaradi volje po življenju ter svobodi in večjem kosu kruha, težko pride do enoznačnega odgovora. Kljub temu ni mogoče pristati na nastajanje take Slovenije, kjer ne bi bilo več mogoče živeti po slovensko. K sreči nam k zniževanju te nevarnosti največ pomagajo sami nesrečniki, ki vidijo Slovenijo samo kot odskočno desko za odhod v zahodno Evropo.
Zavzemanje za migrante vse bolj postaja prepoznavni simbol sle po oblasti!
Ne glede na resnost in občutljivost problema, pa se ni mogoče strinjati z onimi, ki bi slovensko Slovenijo žrtvovali za nek čuden evropski človeški konglomerat. Namesto, da bi svoje poglede argumentirali z humanostjo, begunce in migrante spreminjajo v sredstvo za notranjepolitične obračune. Človek bi jim verjel ali vsaj prisluhnil, če bi pokazali svojo toleranco in večkulturnost do svojih sodržavljanov. Toda o tem ni ne duha, ne sluha. Nismo še slišali, kako so glavni zagovorniki nesrečnike vzeli pod svojo streho in skrbeli zanje. To vedno in povsod zahtevajo od drugih, zlasti ljudi, ki se z njimi ne strinjajo. Nekateri so pri tem celo toliko vulgarni, da so prišlekom pripravljeni ponuditi svoje »partnerke«. Navsezadnje bo človek celo verjel, da so pristaši znanega pražiča na mejinika, ki toži nad slovensko moškostjo zaradi posledic prevelike uporabe DDT.
Predvolilni čas je obdobje dejanskih ali umetno povzročenih polarizacij, političnih delitev, ki jih zrel in uravnovešen človek ne sme jemati smrtno resno. Cirkus okoli beguncev in migrantov, resnosti že dolgo ni več, humanost je zamenjala politizacija in ideologizacija, pa se vse bolj kaže kot nova trajna delitev med Slovenci. Namesto, da bi pomagali revežem, z nestrpnostjo in delitvami uničujejo še nekaj malega veziva, ki obstaja med slovenskimi državljani. Njihovo zavzemanje za migrante in begunce vse bolj postaja prepoznavni simbol sle po oblasti!
