Zavod ŽIV!M: Priznati ženski njeno ženskost

Skrivnost, za katero se zdi, da nas bega že tisočletja: Ženska – kdo si? Morda je pr(a)vi odgovor na to vprašanje podal Evin Adam, ko je ob prvem pogledu nanjo izrazil občudovanje in priznanje enakovrednosti: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.«

Res, ženska je kot krona stvarstva, ustvarjena, da odraža Božjo lepoto. Lepota pa privlači. Iz te notranje in zunanje lepote izhaja posebna moč ženske, ki pa je lahko tudi pogubna – tako za moškega, kot za njo samo. In to takrat, kadar se ženska odreče tistemu, kar jo dela žensko. In ženske se v današnji družbi odrekamo marsikateri sreči, ki nam jo naš spol prinaša.

Najprej se odrečemo notranji moči, ki jo imamo. Namesto, da bi jo uporabile za to, da iz moških izvabimo najboljše, ker si konec koncev najboljše tudi same zaslužimo, se zadovoljimo s tem, da z razkazovanjem svojega telesa pritegnemo zgolj poglede in ne srca. Da smo ženske samo za eno noč in ne »za oženit«.

Odrečemo se svoji lepoti, ko strmimo za »popolnimi« slikami narisanih in obdelanih ženskih teles, ki ne obstajajo, in pozabljamo, da je prav naša »nepopolna« edinstvenost tisto, kar nas dela najlepše.

Odrečemo se svoji plodnosti in s kontracepcijo pristanemo na stanje »vedno biti na voljo«, ki spolnost zreducira na užitkarsko telovadbo in jo vrže daleč stran od svobodne, zveste, popolne in rodovitne ljubezni.

Odrečemo se materinstvu in si bolj želimo biti priznane in uspešne v družbi in med sodelavci, kot biti nekomu ves svet.

Ne nazadnje se odrečemo daru naše čustvenosti in se raje razumsko prepričujemo, da ne čutimo ali da ne smemo čutiti ničesar. Ne dovolimo si začutiti vse palete čustev od nebeškega veselja, izpolnjenosti in sreče do globoke potrtosti, jeze in razočaranja, ki se zgodijo v obdobju enega mesečnega ciklusa, včasih v razmiku nekaj ur. S tem se odrečemo tudi sposobnosti začutiti osebo (tudi brez besed) in tako zgraditi trden odnos v trajni odločitvi za zakon in ljubezen med zakoncema.

Več si lahko preberete na spletni strani Zavoda ŽIV!M

Foto: Aleš Čerin