8. marec – dan zmage delovnih žena, a le “naših”

Ponovimo nekaj zgodovinskih dejstev. Sklep o praznovanju dneva delovnih žena je bil sprejet na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910, prvič so ga v nekaterih evropskih državah ženske praznovale 1911. leta. Program in smisel praznika: boj za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk. Za praznični dan je bil določen 19. marec (sv. Jožef!?), ki se je marsikje v zahodnih državah obdržal še nadaljnja leta. Kmalu pa se je kot praznični dan začel uveljavljati tudi 8. marec v spomin na ženske demonstracije leta 1917 v Petrogradu. Američanke so prvič praznovale že 28. februarja 1909, torej še pred nekaterimi Evropejkami. Šele leta 1977 so v generalni skupščini OZN sprejeli resolucijo, s katero je 8. marec postal mednarodni (svetovni) dan žena. S tem je bila dokončno odpravljena zmeda z datumi in sprejeta pobuda (vsiljevanje) za praznovanje po vsem svetu. Kako je s praznovanjem v muslimanskih državah lahko samo ugibamo. Na kateri dan v marcu so naše ženske praznovale v prvi Jugoslaviji, v kolikor sploh so, je težko zanesljivo trditi. Vsekakor je bil dan žena v senci materinskega dne, to je 25. marca.

AFŽ

Prva leta vojne in revolucije verjetno ni nihče utegnil fantazirati o dnevu delovnih žena, dokler 6. decembra 1942 ni bila v bosanskem Petrovcu ustanovljena Antifašistična fronta žensk. Temu je sledila ustanovitev slovenske AFŽ 10. oktobra 1943 v Dobrniču. (Medklic: Pričakovati je, da bo aktualna neo-socialistična vlada letos pripravila dostojno praznovanje osemdesetletnice.) Antifašistična fronta (kasneje imenovana tudi zveza) je bila ukinjena leta 1953. Svetla tradicija AFŽ se je stopila z dnevom žena. Za 8. marec so se prirejale proslave in veselice, primanjkovalo je cvetja, alkohola nikoli. Kako je bilo z ekonomskimi, političnimi in socialnimi pravicami v socialistični Jugoslaviji, je splošno znano. Bile so, a ne za vse. V prvih letih komunistične oblasti je bila množica žensk – političnih zapornic povsem enakopravna z moškimi pri opravljanju suženjskih težaških del. 

Ob splošni volilni pravici je bil glavni dosežek leta 1974 v ustavo zapisana pravica vseh žensk do splava, ki ni ne ekonomska, ne politična, ne socialna pravica, ampak je pravica ženske do odločanja o lastnem telesu, načrtovanja družine in svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Koliko sprenevedanja za izogibanje besedi splav! Tako razumljene in tolmačene pravice so našle pot tudi v ustavo Republike Slovenije. Še več, nosečnost je bolezen, stroške splava krije Zavod za zdravstveno zavarovanje. Za vse zmage Slovenk v SFRJ gre zahvala predvsem nepozabni Vidi Tomšič, od leta 1953 narodni herojinji.

Inštitut 8. marec

Ime provladne nevladne organizacije je zelo sporno, saj so z njim onečaščena iskrena prizadevanja žensk za njihove pravice skozi vrsto desetletij in gre hkrati tudi za zavajanje z akademizmom. Na Inštitutu 8. marec ni zaznati nikakršne dejavnosti na akademski ravni, ampak zgolj selektivno dnevno politikantstvo. Imajo samooklicane strokovnjake, ki se na trgu še niso dali ne zmeriti ne stehtati. Z neverjetno samozavestjo ob strumni podpori medijev vlagajo predloge zakonov in vodijo predvolilne kampanje. Prostozidarji delujejo tajno, Inštitut 8. marec pa javno vsem na očeh in v posmeh. Tako imenovani inštitut naj bi se ukvarjal z vprašanji, ki izhajajo iz imena 8. marec, torej s pravicami oziroma perečimi vprašanji žensk. Niti pisnil ni v primerih, ko je morala lekarnarica pri županu »kupiti« delovno mesto ali ko so se morale mlade »umetnice« v Fotopubu žrtvovati za najvišje umetniške cilje. Podpora medicinskim sestram, vzgojiteljicam, prodajalkam in sobaricam se jim preprosto ne splača, ker jim iz državnega korita to ne bi bilo plačano, prej nasprotno. Ne gre spregledati, da je Inštitut svojega ustanovitelja Simona Maljevca izstrelil na mesto ministra Ministrstva za solidarno prihodnost. Slovenske državljane zanima solidarna sedanjost, kje je še prihodnost! Bleferke in koristolovke, vsekakor pa zmagovalke, ki 8. marca lahko praznujejo dan zmage! 

Zmagovite ženske

V Sloveniji ni nikakršne potrebe in razloga, da bi 8. marca zganjali patetiko o ženskih pravicah in lajnali o diskriminaciji na osnovi spola (če sploh še smemo ostati pri dveh bioloških spolih). Dejstvo je, da je enakopravnost žensk že zdavnaj dosežena, enakost spolov pa je seveda nemogoča in ostaja na ravni ideološke izmišljije, in to kljub nasilju v slovnici in pravopisu. Ženske v Sloveniji prevladujejo v družbenih podsistemih, kot so: vzgoja in izobraževanje, sodstvo, zdravstvo in sociala. Celo Katoliška cerkev plava s tokom, tako da ima Slovenska škofovska konferenca po novem za tajnico žensko. 

V lanskem letu so ženske dobile neverjetno moč in vpliv v politiki: predsednica republike, predsednica državnega zbora, zunanja ministrica, ministrice za kulturo, za infrastrukturo, za kmetijstvo, za pravosodje, za javno upravo. Le ministrica Emilija Stojmenova Duh je pri ukinitvi bonov za računalniško izobraževanje in opremo izgubila toliko energije, da na foto terminih kljub svoji balkanski lepoti daje vtis klinično mrtve osebe. V Državnem zboru s svojimi nastopi iz medle večine uporabnikov glasovalnega gumba ob nekaj moških izstopajo prav ženske: predsednica Urška Klakočar Zupančič, podpredsednica Nataša Sukič, Jelka Godec in Mojca Pašek Šetinc. Ne pozabimo na Vesno Vuković in njen neverjetno močen vpliv na predsednika vlade ter, kot pravijo poznavalci, tudi na Svobodo v Državnem zboru. Čestitamo, zmagale ste!

Kot rečeno bodo letos Slovenke na 8. marec praznovale dan zmage, zlasti političarke in nevladnice, ne nazadnje tudi Spomenka Hribar in Ljudmila Novak. Slednji imata izostren občutek, kdaj molčati zaradi naših in kdaj ropotati zaradi njihovih interesov. Naj nam ljubi Bog ohrani zdravo in čilo Biserko Marolt Meden, da bo lahko praznovala 8. marec vse dotlej, dokler ne bo z njenimi prizadevanji sprejet zakon o evtanaziji. 

Namesto blagopokojne Clare Zetkin je prišla pred praznikom v Ljubljano pozdravit in bodrit vse napredne in nevarno vplivne Věra Jourová, podpredsednica evropske komisije. Pa ne samo pozdravit, ampak pomagat vzpostaviti dokončno medijsko enoumje. Program obiska: takojšen brutalen prevzem RTV in subvencioniranje tiskanih medijev, ne vseh, ampak tistih, ki so po pasje zvesti neo-socialistični vladi. Njen obisk na Ustavnem sodišču je nedvomno prvovrstni politični škandal, saj na tem sodišču niti pod razno nima kaj iskati. Ne opravičujejo jo niti laži, da sta si s predsednikom Matejem Accettom samo izmenjala recepte za češke knedličke in kranjske štruklje.

Tudi v vrhovih EU  so ženske na zmagovitem pohodu. Iskrene čestitke predsednicam parlamenta, komisije, centralne banke in tožilstva. In pri čestitkah nikakor ne spreglejmo bojevite Sophie in ‘t Veld in upokojene Angele Merkl, Putinove marionete.

Še enkrat: živel 8. marec – dan zmage delovnih žena, seveda naših!



1 komentar

  1. Žal moram ugotoviti, da se slovenske ženske z redkimi izjemami nekaterih desnih političark, v politiki niso ravno izkazale. Samo poglejmo sedanje vodilne ženske, kako bedasto se obnašajo in kakšne neumnosti počno. Ni čudno, da se potem zahteva ženske kvote pri kandidaturah na politične položaje.

Comments are closed.